Težko je biti Napoleon

Robert Fulton, izumitelj parnika, je svoj izum ponudil Napoleonu. Napoleon je tisti hip obvladoval večino držav današnje Evropske unije, bil je cesar, kot študent politehnike se je spoznal na znanost in je podpiral inovacije. Povprašal je: „Kaj ne bo dim zažgal jadra in ladje?“ Pojasnili so mu, da jadra ne bodo več potrebna, sploh pa bodo ladje iz železa. „Železo in morska voda – to ne gre skupaj?“ Spet so mu pojasnili, da kemiki že izdelujejo zaščitne barve in ne bo več dolgo, ko bo problem rešen. Napoleon si ni želel ničesar bolj, kot da doseže premoč na morju, pa da osvoji kolonije po Afriki, Aziji in seveda premaga Anglijo. Najbrž je dolgo razmišljal, kakšni bodo naslovi pariških časopisov. „Cesar gradi jadrnice na parni pogon“ , „Flota rjavi v pristanišču, ker ni pravih zaščitnih barv“. Razmišljal je, koliko let se bo ob takih naslovih obdržal na oblasti. V istem času so mu prikazali dva druga izuma: a) trajno konzervo fižola, b) impregnirane škornje, ki so končno prvič v zgodovini bili nepremočljivi. Bilo bi logično, da Napoleon zgradi floto parnikov in morda celo železniško mrežo, vendar vsi vemo, kaj se je zgodilo. Odločil se je za pohod na Rusijo. Kar so evropski časopisi navdušeno pozdravili. Dvomov v uspeh ni bilo. Dodati je potrebno, da je takratna Francija zmogla štirideset odstotkov svetovne industrijske proizvodnje, takratna Rusija pa en odstotek. Napoleon je napadel Rusijo zgolj zato, ker se ni držala pravil „celinske zapore“ in ni prekinila izvoza žita v Anglijo, ki jo je Napoleon kanil izstradati. Slovenci imamo državo, lastni državni zbor, Boruta Pohorja in Majdo Širca. Imamo nacionalno televizijo in internet. Vse to je dovolj, da bi lahko razvijali znanost in uvajali tehnične inovacije. Lahko bi celo gojili politiko in pravni sistem in gospodarstvo in se tako morda rešili iz krize. Vendar televizija in radio sta podrejeni ministrstvu za kulturo. Iz tega izvira ves problem. Uradniki na ministrstvu za kulturo prijazno pospešujejo poezijo, mladinsko književnost, gledališče, film, likovno umetnost in glasbo. Na množične medije, kot sta to nacionalna televizija in nacionalni radio, pa se ne spoznajo. Namen nacionalnega elektronskega medija je namreč močno drugačen. Kot medij, ki doseže skoraj celotno prebivalstvo, je namenjen kritiki in selekcioniranju. Brez televizije in radia pesniki sploh niso možni! Pisatelji so zgolj časopisne izmišljotine. Zakaj bi naj kdo hodil v gledališče, ko slovenskih igralcev ne poznamo z malih ekranov, posebno ne, ker igrajo v serijah, ki jih ni mogoče gledati niti nekaj minut. Dvajset let borbe za televizijo in radio, je doseglo najstrahotnejše, skoraj katastrofalne rezultate ravno v zadnjih šestih letih. Televizija in radio sta se umaknili iz politike ravno toliko, da lahko novinarji nenehno iščejo odrešilna mnenja pri politikih. Na ta način ne moremo več primerjati niti posameznih politikov, niti posameznih strank. Politiki v nekakšnem praznem prostoru več ali manj sami razpravljajo, kakšne mehanizme in na kakšen način bi bilo potrebno uporabiti. Seveda, Napoleon bo povedal ali so parniki potrebni ali niso! V Sloveniji nimamo nobenega cesarja, nič ne de, bodo pa državnozborski misleci povedali kaj bomo počeli s termoelektrarno TEŠ 6, pa z vetrnicami za pridobivanjem energije, pa z gorivnimi celicami, pa z novo nuklearko, pa kaj bomo počeli s patriami, pa ali je potrebna slovenska prisotnost v Afganistanu! Politiki so že povedali, koliko nogometa, košarke, rokometa, smučarjev, metalcev krogle potrebujemo, zdaj bodo povedali, koliko poplav potrebujemo in kolikokrat v povprečnem desetletju. Krona vsega je pa Andrej Magajna: ko je zapustil svojo staro SD in se pridružil Francu Žnidaršiču in Jožetu Rezmanu v skupino nevezanih poslancev, se seveda vsi slovenski mediji lahko v nedogled vprašujejo, kako bi lahko nova skupina v parlamentu spremenila slovenski prostor. Seveda gospodarstvo in finance lahko rešimo samo na en način: da zamajamo razmerje med pozicijo in opozicijo in se lotimo zakona o pokojninah, pa o malem delu, pa zakona o RTVju! Tu je važen vsak glas! Vendar v Luxemburgu so se spomnili, da je najvažnejši problem Slovenije posedovanje otroške pornografije! Policija takoj začne z akcijo in komu zapleni računalnike? Ravno Andreju Magajni! To, da zapustiš stranko ni dovolj, da bi nekdo postal družbeno nevaren, sum, da je nekdo dobil kakšno sličico po internetu, pa je vse kaj drugega! Nenadoma opazimo, da nekdo iz Evrope nadzoruje dogajanje na internetu. Še dobro, da Evropejci imajo sami dovolj kilavih programov in ne nadzorujejo še RTVja!

Borut Pahor in Majda Širca šele po dveh letih, kar sta na oblasti, predlagata spremembe zakona o RTVju. Te spremembe bi naj zagotovile novinarjem, da se politika ne bo vmešavala. Vendar politika se mora vmešati, končno ugotoviti, kaj so zakuhali Janša, Grims in Zorn in odpraviti zakon, ki je majhni državi majhnega naroda odvzel izjemno močno in edino pravo orožje: nacionalno televizijo in nacionalen radio. Namesto, da bi državni zbor nemudoma ukinil kulturno ministrstvo, ki naloge pač ne zmore, zdaj spet šari z nekakšnim referendumom in nekakšnem zakonu o RTVju! Aleksander Zorn pravilno ugotavlja, da če bo RTV podjetje, potem bo prej ko slej poslovala na trgu in se bo tudi privatizirala. Že primer generalnega direktorja Antona Guzeja je nadvse zgovoren. Dovolj bi bilo, da bi RTV dve sto vodilnim dala takšne plače kot jih imajo slovenski menedžerji, pa bi nacionalka pokurila naročnino in nikoli več ne bila nacionalka, pač pa povsem podobna kateremukoli komercialnemu mediju. Je res tako težko ugotoviti, da tako slovenski tržno gospodarstvo kot slovenski komercialni mediji, ne zmorejo niti toliko sistematične kritike svojih organizacij in državnih institucij, da bi lahko delovali poezija, gledališče in film, kaj šele, da bi lahko delovala gospodarstvo in politika in da bi lahko kritično pretresali ideje, po kakšnih rešitvah se splača posegati.