Vrh G20 v Seulu

Voditelji skupine 20 najpomembnejših svetovnih gospodarstev (G20) se bodo v četrtek in v petek na srečanju v korejski prestolnici posvetili predvsem vse bolj perečim vprašanjem valutnih trenj in gospodarskih nesorazmerij, ki po mnenju tako politikov kot strokovnjakov stojijo na poti k vzdržni svetovni gospodarski rasti.

Krepi se namreč strah, da medkrizno sodelovanje med vodilnimi svetovnimi gospodarstvi popušča in da se v mednarodne gospodarske odnose znova plazita gospodarska egoizem in nacionalizem.

V zadnjem času so v ospredju trenja zaradi tečajev vodilnih svetovnih valut, še posebej v odnosu kitajskega juana in japonskega jena do ameriškega dolarja, najbolj pa je v zadnjih dneh na udaru ameriška centralna banka Federal Reserve (Fed) zaradi napovedanega 600 milijard dolarjev vrednega programa odkupa ameriških državnih obveznic, s katerimi namerava spodbuditi okrevanje največjega svetovnega gospodarstva.

Do tega programa, s katerim Fed stopnjuje prakso povečevanja denarja v obtoku in z ustvarjanjem dodatne ponudbe dolarjev vpliva na zniževanje tečaja ameriške valute, so kritični predvsem v razvijajočih se gospodarstvih in na Japonskem, kjer je zaradi padanja dolarja v primerjavi z jenom na udaru japonski izvozni sektor.

Dodatni dolarji v obtoku se v veliki meri pretakajo v hitro razvijajoča se gospodarstva, saj vlagatelji ob šibkem okrevanju razvitega sveta iščejo višje donose. To v državah, ki premočno ne omejujejo pritoka kapitala, ustvarja pritiske na domače valute in ogroža njihovo izvozno konkurenčnost, obenem pa ustvarja nevarnost premoženjskih balonov in pregrevanja.

Izrazita izjema v tej zgodbi je Kitajska, ki močno omejuje kapitalske tokove in tako kljub velikanskemu presežku v trgovinski bilanci z ZDA in evropskimi državami lažje ohranja po mnenju vodilnih razvitih gospodarstev izrazito podcenjen tečaj juana, s čimer umetno vzdržuje izvozno konkurenčnost.

Čeprav se je juan v primerjavi z dolarjem v zadnjih mesecih realno (ob upoštevanju inflacije) precej okrepil, pa so predvsem v ZDA (delno pa tudi v Evropi in na Japonskem) še vedno prepričani, da Peking s svojo politiko ohranja to valutno neravnovesje in škodi ameriškemu ter svetovnemu gospodarstvu.

Finančni ministri G20 so na srečanju oktobra sprejeli sklep, da si skupina želi premik k bolj tržno določenemu sistemu menjalnih tečajev, ki bo odražal resnične gospodarske temelje in se vzdržal devalvacije valut z namenom spodbujanja konkurenčnosti.

Pričakovati je, da bodo voditelji takšno besedilo podprli, kakšnih večjih sprememb v smeri globalnega mehanizma zagotavljanja stabilnih menjalnih tečajev pa še ni pričakovati. To naj bi bila po napovedih francoskega predsednika Nicolasa Sarkozyja tema francoskega predsedovanja G20 prihodnje leto.

Države so namreč vse bolj nezadovoljne s trenutnim monetarnim redom. Ta je za razliko od nekdanjega zlatega in povojnega dolarskega standarda precej manj stabilen in v sebi nosi velika tveganja. Današnji sistem je mešanica fiksnih in drsečih deviznih tečajev, v katerem kot svetovna rezervna valuta še naprej prevladuje dolar, ki pa ni več vezan na zlato.

Ob vse bolj povezanih finančnih sistemih se ob trgovinskih krepijo tudi kapitalski tokovi v razvijajoče se države, te pa svoje valute branijo s povečevanjem deviznih rezerv, s čimer se branijo tudi pred nevarnostjo nenadnih odlivov kapitala.

Devizne rezerve so večinoma v dolarjih, večji del pa je vložen v ameriške državne obveznice. S tem razvijajoče se države financirajo ameriško zadolževanje, državni dolg ZDA pa se za ohranjanje sistema vse bolj povečuje. To poglablja neravnovesja med ZDA, kjer se ob zunanjetrgovinskem primanjkljaju vse bolj zadolžujejo, in med razvijajočimi se državami (npr. Kitajsko), kjer ob presežkih kopičijo rezerve. To v sebi nosi veliko nevarnost za sistem, če ga ZDA ne bi več mogle vzdrževati.

Prav gospodarska neravnovesja med državami s trgovinskim primanjkljajem in presežkom bodo druga pomembna tema vrha. V Washingtonu so se oktobra zavzeli, da bi vzpostavili poseben mehanizem, s katerim bi nadzorovali, kdaj presežki in primanjkljaji postanejo nevzdržni. ZDA od Kitajske pričakujejo, da bo spodbudila domačo porabo in zmanjšala odvisnost od izvoza.

V Seulu ni pričakovati kakšnih pomembnejših premikov v tej smeri, saj je nasprotovanje Kitajske pa tudi Nemčije kot najpomembnejšega razvitega gospodarstva s presežkom močno. V Pekingu in Berlinu opozarjajo, da bi morale države s primanjkljajem okrepiti svojo konkurenčnost in tako zmanjšati primanjkljaj, čeprav so v Pekingu srednjeročno pripravljeni izpolniti pričakovanja Washingtona.

Ker bo uravnoteženje svetovnega gospodarstva terjalo sodelovanje razvitih in razvijajočih se, bodo voditelji G20 najverjetneje podprli institucionalno reformo IMF, po kateri bodo imele države v razvoju večjo vlogo pri upravljanju sklada. Hitro rastoče države in države v razvoju bodo imele po novem več glasovalnih pravic, in sicer jim bodo prerazporedili skupno šest odstotkov glasovalnih pravic, večinoma na račun razvitih držav in proizvajalk nafte.

Voditelji bodo nadaljevali tudi razpravo o krepitvi finančne stabilnosti in najverjetneje podprli septembra sprejete smernice glede novih bančnih standardov Basel III, in okvir za okrepitev regulacije velikih čezmejnih bančnih skupin in drugih sistemsko pomembnih finančnih ustanov. V finančnem svetu si želijo predvsem to, da bi bili ti standardni resnično globalni, tako da ne bi prišlo do bega kapitala v države z manj strogo zakonodajo, opozarjajo pa tudi pred negativnim učinkom preveč zaostrenih standardov in pravil na posojilno dejavnost. (STA, mh)