Uroš Slak, voditelji strank in izjemne inovacije

 Vsak četrtek zbere Uroš Slak imenitne sogovornike. Ko enkrat ni imel zbranih politikov, je zbral ugledne gospodarstvenike. Vendar že naslednji teden je bil prisiljen oddajo napolniti s citati iz prejšnjega četrtka, samo zato, da bi tokrat zbranim predsednikom strank dopovedoval, kako bi lahko državo najboljše vodili najimenitnejši gospodarstveniki. Napačen sklep. Države vodijo politiki. Tehnične vlade nikoli niso zgolj tehnične. V državi, kakršna je Slovenija, kjer je politika vse, vse ostalo pa nekaj izmuzljivega, pa še posebej. Zmago Jelinčič Plemeniti je Katarini Kresal povedal, kako beden je domet njene policije. Seveda, ker se nekaterim poslovnežem ne sme nič pripetiti. Vendar očitki enega šefa stranke drugemu šefu stranke zvenijo literarno. Takoj za tem se je spopadla dvojica Janez Janša in Gregor Golobič.

Dialog mi je odkril nekaj izjemnih novosti. Janez Janša je priznal, da ga NLB v času njegovega mandata ni obveščala o posojilih tajkunov, opisal je, kako se med svojim mandatom ni mogel vmešavati in kako ni mogel nikogar zamenjati, Gregor Golobič pa je zagotovil, da ni tako: da bi namreč Janez Janša v času svoje vladavine zamenjal kogarkoli in kadarkoli in kolikokrat bi se mu to zdelo. Ker nam je to tako ali tako sproti dokazoval. Spet dialog dveh vodij dveh parlamentarnih strank. Pravzaprav sta z ostro kritiko drug drugega samo drug drugega kovala med zvezde. Že pred petindvajsetimi leti sem spremljal omizja na televiziji in jih včasih malo pokritiziral, malo pa pohvalil. Tokrat moram izjemno pohvaliti Uroša Slaka. Začel je z izjemno novostjo. V petindvajsetih letih voditeljem oddaj ni prišlo na misel, da bi o nekom ali nečem govorili, ne da bi bil zastopan tudi nekdo iz prizadete organizacije.

Tokrat so politični veljaki govorili o NLB kar brez NLB in tudi Slakovi citati iz oddaje prejšnjega četrtka so potrjevali njihove ugotovitve. Možno je dvoje: da je tako zelo pomembna politika, da vodstvo NLB, zdajšnjo ali kakšno preteklo, in še vseh sto vodilnih s posebnimi pogodbami, sploh niso potrebni v studiu, ker njihove morebitne besede tako ali tako nimajo teže. Ali pa druga možnost, ki je tudi ne bi izključil in na katero je previdno namignil Janez Janša: Da v vsem v tej državi odloča NLB, vodilna banka, pa morda še nekaj deset ostalih bank, vlada in parlament pa se lahko po mili volji zabavata z upokojenci in drugimi uporabniki malega dela, pa s pacienti in šolarji. O tem, kdo bo tajkun, kdo bo lastnik tega ali onega podjetja, kdo bo milijonar, pa celo, kdo ne bo brezposeln, ampak bo celo delal iz izvažal, pa odločajo zgolj banke, tako domače, kot tuje ali celo obojne hkrati.

Moram reči, da sta me Janez Janša in Gregor Golobič prav pretresla in omajala moje zaupanje v pravni red in Evropo kot civilizacijski dosežek. Njuna vera v banke in kredite in sodstvo in policijo, ki se v bančne in menedžerske posle ne vtika, me je navdalo s skrbjo in cinizmom. Do zdaj sem mislil, da sta državni zbor, zakonodajalec, in vlada, njen in naš izvrševalec, skoraj popolnoma vsemogočna. Zdaj pa sem zvedel, da tako kot se Borut Pahor ne uspe vtikati v nacionalko, kaj šele v ostalih dvajset televizij, tako se tudi v NLB, pa tudi ostalih dvajset bank ne more. Pa čeprav bo NLB potrebno dokapitalizirati, ker je pač NLB. Uroš Slak uporablja tehniko happeninga. Razpostavi znane televizijske igralce, tokrat voditelje strank in jih toliko časa sekira, da nam nehote povejo globoke skrivnosti. Nekaj, kar si zaradi površnih medijev in plačnih novinarjev nikoli ne bi niti mislili. Janez Janša nadaljuje tam, kjer je nekoč pred desetletji prenehal kot Mladinin komentator. Gregor Golobič spet prevzema vlogo, ki jo je imel nekoč kot govornik Janeza Drnovška. Nas ob priganjanju Uroša zasipavata z zgodovino. Vendar kdor poseduje ekskluzivno vedenje o zgodovini, najbrž obvladuje tudi sedanjost.

Od obeh prej omenjenih dvojic se razlikuje Karl Erjavec. Voditelj stranke upokojencev se je lahko predal samo monologu, je sicer formalno še v koaliciji, vendar že tudi tako rekoč v opoziciji. Ali pa celo na pol v kakšni drugi, prihodnji koaliciji. Govori lahko preroško, kot starogrška Pitija, lahko nam nakaže, da bodo njegovi poslanci proti proračunu. Ker ne bo nikoli dovolil zamrznitve pokojnin. Iz njegovih besed sicer zvem, da se močno trudi za upokojence, zaslutim pa tudi, da zdajšnja vlada edino z upokojenci lahko doseže kakšen izrazit prihranek. Z upokojenci in morda še prej naštetimi brezposelnimi, študenti, pacienti in javnimi uslužbenci in tako dalje. Zato mi njegove izjave zvenijo srhljivo. No, Uroš Slak nam je postregel še z eno popolno novostjo: tudi same vlade v oddaji nekako nisem opazil. Voditelji strank govorijo o vladi in vladanju, vendar brez predstavnikov vlade. Kljub temu, da sta dva od voditeljev strank ministra. Ker tokrat nista bila v vlogi ministrov. Umetniška raven oddaje, ki nas navaja, da govorimo in razmišljamo o NLB brez NLB in o vladi brez vlade, je novost, ki jihlahko obetamo lepo prihodnost, najbrž desetletja in stoletja na nacionalkinem prvem programu.