Evro

Od kar imamo evro, je zašla v težave Grčija. Zdaj pa omenjajo Portugalsko. In Irsko. Še pred dvema letoma smo slišali o Irski, kako je napredna, hitro razvijajoča se, najbogatejša. Ker ima nizke davke in privablja tuje investitorje. Mediji so nenehno reklamirali Irsko! Tudi zdaj jo pravzaprav reklamirajo. Čeprav še sploh ni zaprosila za pomoč, se slovenski premier na televizijskih ekranih že vprašuje, kako bo Slovenija pomagala Irski. In še prej morda Portugalski. Na prvi pogled opažam, da so prave televizijske zvezde tiste evropske države, ki so zašle v nerešljiv klobčič zadolževanja. Bankirji po Evropi se sprašujejo, kako jim naj pomagajo. Ko sem zvedel, da se je Slovenija zadolžila že za enainštirideset milijard evrov, sem pomislil, da je res skrajni čas, da Slovenija s krediti pomaga drugim, na primer Grčiji, Portugalski, Irski, ker že jutri ali pojutrišnjem bo tudi sama potrebovala pomoč. Ko slovenski in ruski predsednik Türk in Medvedjev sedita za mizo v Moskvi in njuni ministri podpisujejo sporazume o sodelovanju, oba drug za drugim omenita, da bosta državi sodelovali pri modernizaciji. Tu predsednika nista bila preveč natančna. Kaj je tisto moderno, kar je potrebno razvijati? Po mnenju evropskih televizij je moderno zadolževati se. Država se zadolži daleč preko svojega letnega dohodka in potem ji morajo drugi pomagati. Prebivalci te iste države pa gredo na ceste in demonstrirajo proti vladi in elitam, ki so zagato zakrivile. Če je Grčija moderna država z modernimi evro problemi, potem je jasno, kako naj ravnajo države, ki ji hočejo slediti. Kako, na primer, naj ravna Slovenija. Ljudje naj gredo na ceste in naj demonstrirajo za plače, ki jih niso dobili ali za direktorje, ki so jim jih nadzorni sveti odstavili. Bolj kot bo država v težavah, več verjetnosti je, da ji bodo ostale države evro območja priskočile na pomoč. Če pa bodo vse države evro območja v težavah, jim bodo morda priskočile na pomoč države, ki sploh niso prevzela evra. Ta hip je morda v težavah še kakšna evropska država, vendar, ker ni prevzela evra, tega ni mogoče tako zlahka opaziti. Pa tudi držav, ki niso iz evro območja, nima kdo reševati, torej ni nobenih dilem z reševanjem. Evro je mehanizem, ki članicam evro območja na eni strani omogoča, da se zadolžujejo, na drugi strani pa tudi razkriva, da so se zadolžile in jih izpostavlja prizanesljivim pogledom sočlanic. Evro je kriterij, ki omogoča primerjavo in na ta način razkrinka vsako predrzno državo. Mislil sem, da je evro mehanizem, ki naj zagotovi cenejše in hitrejše trgovanje po Evropi, tudi cenejšo proizvodnjo in tudi trdnejše dohodke in celo dobičke. Zdaj pa nenadoma slišim, da ravno evro nekatere države evro območja izloči kot nekakšne prestopnice, kot nekakšne nesrečnice, ki zašle na napačna pota in jih bodo zdaj reševale druge, spretnejše članice in tako nazorno dokazale, da so one same sposobnejše in učinkovitejše in – seveda – modernejše. Takoj se pridružujem svojemu predsedniku vlade Borutu Pahorju: jasno, nujno je, da mora Slovenija pomagati reševati Portugalsko in Irsko. Ampak to morda ne bo dovolj. Morda bi kazalo pomagati iz dolgov tudi Španiji, pa Italiji, morda še kakšni drugi državi, ki se je ta hip ne spomnimo. Kitajska nenehno pomaga Združenim državam, da rešujejo svoje gospodarstvo, svojo valuto in svoje državljane. Ravno na ta način je Kitajska postala najmočnejše gospodarstvo na planetu! Edina, vendar mogoče premostljiva težava Slovenije je, da Slovenija pač nima milijarde prebivalcev. Tako bo morala Slovenija natančno premisliti, kateri del katere države bo reševala, da se bo reševanje sploh poznalo. Ker na koncu lahko kdo pride in reče: vi Slovenci niste rešili prav ničesar! Vaši poizkusi se niso niti poznali! Mogoče bi se kazalo posloviti od sedemindvajsetih evropskih držav. Mogoče bi lahko reševali samo zdrava jedra posameznih držav, tako da bi poleg nekaj deset uspešnih držav dobili nekaj deset neuspešnih, seveda zasidranih izven evro območja. Da bi se Slovenija približala modernim rešitvam, potrebuje natančne izračune vseh postavk naslednjega in morda mnogih naslednjih proračunov! Pa se je dogodilo: proračun za dve leti so poslanci sprejemali nekako na hitro in mimogrede v sredi med prepiri o amandmajih več reformnih zakonov. Res zakoni urejajo državo, ampak proračun je nekako osnovni zakon: pove nam, za kaj bo v naslednjem letu ali letih dovolj denarja in za kaj vse ga ne bo. Nič nisem opazil, da bi se upokojenci razveselili zakona o malem delu. Kot kaže, ne mislijo, da jih bo ta zakon o malem delu vračal med aktivno prebivalstvo in jih obenem še zasipaval z denarjem. Tudi zakon o upokojevanju – kot vse kaže – sam po sebi ne bo razveselili aktivnega prebivalstva, da bi uživali, ker jim zakon daje priložnost hoditi v službo še nekaj dodatnih let. Slovenija se nam v trenutku sprejemanja proračuna prikazuje kot nadvse živahna reformna družba: medtem, ko se sprašujemo, kakšno električna energija bi bila za nas najugodnejša, velikopotezno kličemo tudi ljudske množice, naj se na referendumu odločijo za takšno ali drugačno televizijo. Predračun je zakon, ki z njim vlada in državni zbor spretno razdelita naloge in tudi sredstva tako, da se nihče ne čuti popolnoma prikrajšanega. V tistem hipu, ko je vsa televizijska pozornost usmerjena v Grčijo, Portugalsko, Irsko, se nujno vsak Slovenec počuti prikrajšanega: ker sive miši, ki se žrtvujejo, da bi rešile neke tuje razsipneže, si sicer zaslužijo pohvalo, se pa morda ob takšni pohvali ne bodo počutile tudi uspešne in ljubljene. Pretekle izkušnje z Jugoslavijo in skrbjo za nerazvite so porazne. In če si kaj lahko želimo, je to, da Evropa in Slovenija ne bi kar tako na skrivaj in v imenu kapitalizma uvedli nekakšno verzijo bančnega socializma.