Titov MiG-15 za Američane

Razkriti tajni ameriški dokumenti dokazujejo, da so jugoslovanske oblasti leta 1951 ameriški tajni službi predale skoraj novo letalo MiG-15 in s tem ZDA razkrile skrivnosti letala, proti kateremu so se Američani borili v korejski vojni in s tem za zmeraj spremenile potek zgodovine.

Podatke o tej predaji sovjetskega letala MiG - 15, ki je bilo v tistem času izjemno moderno, je v svoji knjigi “Podganja luknja, ki jo je bilo potrebno imeti na očesu” razkril Coleman Armstrong Mehta, magister zgodovine na državni univerzi Južne Kalifornije.

Ob svojih raziskavah je uporabil material, ki je bil “deklasificiran” oziroma je bila z njega sneta oznaka “strogo zaupno”, pa tudi vrsto pogovorov s tedanjim vodjem CIA v Beogradu od leta 1948 do 1951. Mehta je spremljal odnose ZDA in Jugoslavije, predvsem njihovih obveščevalnih služb. Najbolj zanimiv del knjige pa je posvečen prav Titovi izdaji Sovjetske zveze in njegovi odločitvi, da se nasloni na ZDA – vse to pa po resoluciji Informbiroja leta 1948, ko se je Jugoslavija znašla pod hudim vojaškim, gospodarskim in političnim pritiskom Sovjetske zveze. Mehta navaja, da je konec novembra 1950 Franck Wisner, vodja biroja za odnose z ZDA oziroma oddelka CIE za tajne operacije pričel pogajanja z Vladimirjem Velebitom, namestnikom jugoslovanskega ministra za zunanjo trgovino, o možnosti sklenitve obveščevalnega sporazuma med dvema državama. Wiesner je ocenjeval, da bi takšno sodelovanje lahko pomagalo jugoslovanski Službi državne varnosti (SDV ali UDBA) na področju psihološke vojne. CIA se je prav tako ponudila, da pomaga Jugoslaviji pri vzpostavitvi sistema komunikacije v primeru sovjetske invazije, Wiesner se je med vsemi člani jugoslovanske vlade obrnil zato, ker je veljal za “najbolj izpostavljenega zagovornika prozahodne orientacije Jugoslavije". V teh pogovorih mu je pomagal tedanji šef CIA v Beogradu, ki je želel ostati anonimen, zato je nastopal pod krinko prevajalca. Sodelovanje je bilo nato dogovorjeno na podlagi uradnega sporazuma o izmenjavi vojaških obveščevalnih podatkov.

Kmalu se je za ZDA pokazala izjemna uspešnost tega dogovora. Ni namreč minilo niti teden dni od podpisa sporazuma, ko je Jugoslavija ZDA ponudila tedaj najbolj sodoben prestreznik MiG-15, ki je v letalski industriji zaradi svojih maneverskiih sposobnosti in hitrosti ter oborožitvi v tistem trenutku presegal vsa zahodna letala. Letalo se je kot zelo smrtonosno pokazalo v korejski vojni in je zato zelo zanimalo ameriške inžinerje. ZDA so šele z letalom Sabre našle učinkovito protiutež temu letalu. Večina prvih reaktivnih letal je imela namreč obliko klasičnih lovcev z ravnimi krili, ki pa so se izkazala za slabo rešitev. Prav zato so že med drugo svetovno vojno nemški inženirji začeli s poskusi s puščičasto oblikovanimi krili, ki dajejo večji vzgon pri večjih hitrostih in zmanjšujejo vrtinčenje zraka na konicah kril. Tako so pri Focke-Wulfu začeli s testiranjem reaktivnega lovca Focke-Wulf Ta-183, po katerem naj bi prevzela obliko tudi snovalca sovjetskih letal Artem Mikojan in Mihail Josifovič Gurevič. MiG-15 je v veliki meri prevzel nemše rešitve, saj so sovjeti po koncu druge svetovne vojne iz Nemčije v Sovjetsko zvezo prepeljali kar nekaj Ta-183 v različnih fazah izgradnje. Prvi prototip so izdelali v dveh primerkih ter ga poimenovali I-310. I-310 je bil za tiste čase sodoben lovec, s krili in repnimi stabilizatorji pod kotom 35° glede na trup. Za tiste čase je imel tudi odlične letalne sposobnosti. Dosegel je hitrost 1.040 km/h, bil pa je tudi zelo okretno letalo. Letalo je prišlo v serijsko proizvodnjo pod imenom MiG-15, prvi serijski lovec pa je poletel 31. decembra 1948. V službo so ga uradno sprejeli leta 1949, kmalu pa je dobil NATO kodno ime Fagot. Izboljšana različica letala, imenovana MiG-15bis (»bis« je latinska beseda za ponovno), je ugledala luč sveta leta 1950. MiG-15 je bil izdelan za prestrezanje ameriških strateških bombnikov, kot je bil Boeing B-29, pri čemer so Sovjeti za teste uporabili zasežene supertrdnjave, pa tudi svoje kopije, letala Tupoljev Tu-4. Za ta namen so MiG-15 oborožili z močnimi topovi nameščenimi v nos letala. Tako je imel ta lovec v nosu dva 23 mm topova s po 80 granatami in enega 37 mm s 40 granatami. MiG-15 je hitro postal zelo iskan lovec in je bil izvožen v veliko držav, zaveznic Sovjetske zveze. V kitajski službi so ta letala doživela tudi bojni krst, saj so z njimi leteli piloti, ki so se bojevali v Koreji. Letalo se je kmalu izkazalo za razred boljše od ravnokrilih reaktivnih lovcev F-80 in Gloster Meteor s katerimi so leteli piloti Združenih narodov oziroma v resnici ZDA. Edino letalo, ki se je v zraku lahko kosalo z migom, je bil North American F-86 Sabre, vendar pa Sabre ni dosegal lovca MiG-15 in le zaradi nadpovprečne izurjenosti ameriških pilotov, ki so leteli s »sabljo«, je bil boj med tema dvema letaloma enakovreden. Zavedajoč se tega dejstva, so Američani želeli dobiti nedotaknjen primerek MiG-15 za izvajanje testov in podrobno preučitev dizajna. Zato je ameriška vlada ponudila nagrado v višini 100.000 ameriških dolarjev in politični azil pilotu, ki bi prebegnil na njihovo stran in jim izročil »Fagota«. Doslej je veljalo, da so šele septembra leta 1953 dobili prvo letalo, ki jim ga je na letališče v Kimpu pripeljal severnokorejski pilot, poročnik No Kum-Sok, ki pa naj ne bi vedel za razpisano nagrado.

Dejansko pa so ZDA letalo dobile od Jugoslavije oziroma Tita. Jugoslavija je operacijo izvedla tako, da je Sovjetski zvezi sporočila, da se je MiG zrušil na ozemlju Jugoslavije, hkrati pa je zavrnila zahtevo Sovjetske zveze, da si njeni obveščevalci ogledajo mesto padca s trditvijo da je letalo “nepovratno uničeno” in da zanj ni rešitve. Nato je bilo to letalo ponujeno ZDA pod pogojem, da CIA v Beogradu organizira transport letala. “Poklicali so me sredi noči in nam ponudili popolnoma ohranjen MiG – 15. Pet naših operativcev je takoj odpotovalo v Beograd in organiziralo transport letala. Letalo je bilo razstavljeno v dele in tako transportirano v ZDA. Imelo je samo nekaj manjših poškodb, nič pomembnejšega. Bili smo v šoku, ker smo dobili eno od prvih letal te vrste, ki je lahko letelo,” se spominja agent CIA v pogovoru z avtorjem knjige. Vodja operacije je bil prepričan, da Jugoslovani niso vedeli za njegovo povezanost s CIA ter da mu je naloga bila poverjena zaradi dobrih odnosov z jugoslovanskim veleposlanikom Vladom Popovičem.

V začetku petdesetih let je tako Jugoslavija postala strateški partner ZDA, saj je bila “ključni člen obrambe mediterana in Bližnjega vzhoda”. Po oceni CIA je bila Jugoslavija “ena od redkih držav v Jugovzhodni Evropi, v kateri režim ni vsiljeval velikih omejitev in kjer je obstajala relativna svoboda potovanj”. Zato je postala center za zbiranje obveščevalnih podatkov za celotno regijo. Od “podganje luknje, ki jo je bilo potrebno imeti na očesu” je postala “država strateškega pomena” v ameriški strategiji hladne vojne.