Nazaj na okope

Hči Barbare Brezigar, Špela, pa naj bi dobila položaj nacionalnega strokovnjaka v Evrojustu. Na razpis za to mesto se je prijavil tudi Boštjan Lamešič, ki ta položaj zaseda zdaj, a je po naših podatkih dobil »prijateljski nasvet« z vrha tožilstva, naj prijavo umakne. To je tudi storil.
© Matej Leskovšek
Prihodnji teden se izteče rok za prijavo na razpis za generalnega državnega tožilca. Barbara Brezigar je, vsaj zdi se, obupala nad možnostjo, da ostane na tem položaju. Na vrsti je plan B – postavljanje okopov, vzpostavljanje pribežališč oziroma vzporednih centrov moči na vrhovnem državnem tožilstvu. Za prihodnjih šest let.
To dokazuje akt o spremembi notranje organizacije in sistemizacije delovnih mest na vrhovnem tožilstvu, ki ga je pred dnevi podpisala Brezigarjeva. Ker je kriza, zaposlovanje novih ljudi v javni upravi ni mogoče, še posebej pa ne v neoperativnih organih, režiji, administraciji. A najboljši okopi se postavljajo prav v teh organih. Če je torej Brezigarjeva poleg »že zadovoljivo popolnjenih« vodstvenih položajev v vrhu tožilstva želela dodatno »okrepiti« vrhovno tožilstvo s svojimi ljudmi, je to lahko storila le na račun operative. Torej z zmanjševanjem števila ljudi, ki sodelujejo pri pregonu, na primerih, v praksi.
Tako je zaprla po eno delovno mesto v vseh organih na vrhovnem tožilstvu, ki sodelujejo pri pregonu. Po eno mesto višjega pravosodnega svetovalca se odpravlja v kazenskem oddelku, specializiranem oddelku in celo v skupini za pregon organiziranega kriminala. In to čeprav je Brezigarjeva ves čas svojega šestletnega mandata, še posebej pa po zadnjih parlamentarnih volitvah opozarjala vlado, da so ti organi, ki igrajo ključno vlogo pri pregonu najzapletenejših oblik kriminala, podhranjeni ...
In kje je Brezigarjeva odprla tri nova delovna mesta na vrhovnem tožilstvu? V Strokovnem centru, ki zdaj šteje tri člane, po novem pa jih bo šest. Gre za oddelek, ki po zakonu skrbi za »strokovno pomoč tožilcem«, »izobraževanje državnih tožilcev« in »koordiniranje ter evidentiranje udeležbe državnih tožilcev na mednarodnih dogodkih«. Vodi ga Brezigarjevi zvesti vrhovni državni tožilec Silvij Šinkovec, eden izmed zgolj devetih tožilskih vodij, ki so pred časom podpisali pismo podpore Brezigarjevi.
Minus tri za ukvarjanje s primeri na vrhovnem tožilstvu, ki šteje morda vsega skupaj 40 ljudi, ni malo. Hkrati pa teh nekaj deset ljudi zagotovo ne potrebuje novega delovnega mesta, ki ga je Brezigarjeva odprla z istim aktom – mesta namestnika generalnega sekretarja. Če novi generalni državni tožilec pripelje svojega generalnega sekretarja, naj bi to mesto pripadlo sedanji generalni sekretarki Gaji Štovičej, ki naj bi bila bistveno prispevala k visoki podpori, ki jo je Brezigarjeva dosegla v tekmi za položaj predsednika republike konec leta 2002. Hči Barbare Brezigar, Špela, pa naj bi dobila položaj nacionalnega strokovnjaka v Evrojustu. Na razpis za to mesto se je prijavil tudi Boštjan Lamešič, ki ta položaj zaseda zdaj, a je po naših podatkih dobil »prijateljski nasvet« z vrha tožilstva, naj prijavo umakne. To je tudi storil.
Postavljanje okopov na tožilstvu ob koncu mandata ni nič novega. Enako je pred dvema mandatoma storil nekdanji generalni državni tožilec Anton Drobnič, ko se je izkazalo, da bo v takratnem razmerju političnih moči Brezigarjeva težko postala njegova naslednica. Ustanovil je skupino tožilcev za posebne zadeve in za vodjo imenoval prav njo. Gre za predhodnico sedanje skupine za pregon organiziranega kriminala, ki jo je Brezigarjeva zdaj oslabila, čeprav ima tožilstvo predvsem v tem segmentu pregona porazne rezultate.