Klicanje slonov

Po dolgem prepričevanju sem dosegel, da so me starši v šolskem letu 1952/53 vpisali v tečaj angleščine. Takrat sem hodil v drugi razred osnovne šole in moj junak je bil Johny Weissmueller, mišičnjak v leopardjih kopalkah, Tarzan iz filmov o Tarzanu. Napredoval sem skokovito. Ko pa sem opazil, da največ govori opica Chita, največ komentira, največ razlaga, na največ nevarnosti opozori in celo pogosto spretno vodi Tarzana skozi džunglo, da potem reši sina ali ženo ali oba hkrati, sem se posvetil govorici opice Chite in postopoma s trudom ugotovil, da samo po opičje blebeta in se sploh ne izraža verbalno. To dejstvo me je globoko razočaralo. Od Tarzanove opice sem pričakoval veliko več! Potem se je dogodilo še nekaj neprijetnega. Kot je znano, je bil Tarzan Anglež, čeprav je živel med opicami v Afriki. Vendar sredi leta triinpetdeset sem ugotovil, da tudi Američani govorijo angleško. Kar me je spet grozno razočaralo. Američani so namreč pred kratkim pomagali Južni Koreji v vojni z našim, se pravi s Severno Korejo. Pri tem so celo zmagali in tako je zavladalo nekakšno nepravično premirje. Starši so me prepričevali, da je Amerika sedež demokracije in napredka, od nekod so dobili celo nekaj ameriških slikanic. Nisem se dal prepričati. Kako naj komunizem zmaga v svetovnem merilu, če ga bo ta ali ona velesila kar tako ustavljala na zmagoviti poti? Zato sem nehal hoditi na tečaj angleščine. Ko je prišel film „Tarzan v New Yorku“, mi je tudi Tarzan nehal ugajati. Zakaj pa hodi v New York!

Šele kavbojski filmi so me prepričali, da morda nekateri kavboji in nekateri Indijanci niso tako zelo slabi, še več, da se posamezniki med njimi med seboj razlikujejo, se tako delijo na dobre in hudobne in da je kavbojske filme zaradi tega mogoče gledati. Danes vsak dan z daljincem v roki ure in ure gledam televizijo, kakih dve sto programov. V skoraj šestdesetih letih se skoraj nič ni spremenilo, še vedno so najvažnejši Severni Korejci, s topovi streljajo na Južne Korejce in potem oboji, Severni in Južni trdijo, da se bo potrebno maščevati. Potrebna bo vojna. Nekaj tolažbe najdem v tem, da so obojni Korejci nekam oddaljeni od Evropske unije in da Rusi, Američani in Kitajci ne kažejo kaj preveč zanimanja za morebitne korejske spopade. Tudi so zdaj televizijski programi zelo zaposleni s teroristi in res ne vem, kako bi Severni in Južni Korejci lahko tekmovali z Al Kaido. Zdi se, da je današnjim vojnam, pa čeprav so lokalizirane, precej težko konkurirati. Kamere in novinarji vendar ne morejo kar tako tekati sem in tja po zemeljski obli!

Na Tarzana se spomnim vsakokrat, ko gledam prenose iz državnega zbora. Koliko ministrov in vodij strank zaprosi za besedo, potem pa kličejo slone na pomoč! Ne pustijo se odgnati o mikrofona in ne ozirajo se na čas, ki jim je odmerjen! Če se prav spomnim, sloni pridejo vedno v zadnjem trenutku. Ministri in poslanci pa vedno pričakujejo, da bodo priče razkrile resnico, sodišče pa bo v zadnjem hipu spektakularno poteptalo hudobneže. Tokrat seveda to ne bodo levi, leopardi, krokodili ali zamorci kot je to bilo nekoč v filmih o Tarzanu. Seveda bodo pa poteptani tisti, ki smo jih za hudobneže določili in večkrat ponovili in v nedogled ponavljali, da so ravno oni tisti, ki so vsega krivi, se pravi, hudobneži.

Globalni svet dve stotih televizijskih programov ima hudobneže na zalogi, tako Severne Korejce kot morda Irance ali celo Afganistance. V slovenski politiki pa delitev na dobre in hudobne, na Tarzane in na krokodile ne poteka tako naravno in pregledno. Nekaj je kriva demokracija. Nekaj je krivo tudi to, da predsednik vlade Borut Pahor ne gleda televizije. Ugleden uradnik mi je omenil, da je najbrž preveč zaposlen. Zdi se, da tudi nekateri ministri ne gledajo televizije. Še več, zdi se, da voditelji strank in poslanci preveč časa zgubijo na sejah in ne gledajo po deset ur na dan domačih televizijskih programov, da bila lahko opazili, kako jih gledajo drugi in zaslutili, kakšni se morda ljudstvu zdijo.

Ljudstvo se bo na referendumu odločalo o zakonu o RTV-ju. Nekaj pa je nevarno: ko bo ljudstvo glasovalo, ne bo nikjer opice Chite, da bi neverbalno komentirala dogajanje in tekla k slonom po pomoč. Saj veste, kako nepregledno je v džungli. Kako naj sloni ločijo dobre od hudobnih, če niti televizijskim gledalcem in volivcem ni več jasno.