Železničarji

Pred kakšnimi deseti leti je petinosemdesetletni Franček Saje, pisec knjige „Belogardizem“, izšla je leta 1951, sedel na vrtu pred bifejem in zavzeto opazoval dijakinje bežigrajske gimnazije, ki so se po odmoru ponosno vračale k pouku. Franček Saje me je vedno zanimal, prisedel sem in govorila sva o njegovi knjigi, ki je prva in tudi edina prikazala poizkus in propad katoliške revolucije na Slovenskem. Vprašal sem Sajeta, zakaj se knjiga konča s kapitulacijo Italije, zakaj ni prikazal še domobrancev in njihovega poizkusa njihove revolucije. Razložil mi je nekaj, kar sem tudi iz drugih virov že slišal, pa nisem nikoli zares verjel. Winston Churchill, angleški premier, je moral zagotoviti, da Nemci ne bi dovažali romunske nafte v Italijo. Zato je Winston Churchill naročil četnikom in domobrancem, naj Nemcem preprečijo prevažanje nafte, če ne gre drugače, naj progo vsak dan razstrelijo. Jasno je, da Winston ne bi stavil na komuniste. Ni bil tak. Vendar ko se nič ni zgodilo, četniki in domobranci so Nemcem pač pridno varovali proge, po katerih so vozili cisterne, je Winstonu ostal samo še Josip Broz Tito. Partizani so se ukvarjali z velikimi rečmi, z osvoboditvijo, s proletarsko revolucijo, s spremembo narodovega značaja (prosto po Edvardu Kocbeku) in prav zresniti so se morali, da so razstrelili Štampetov most. Potem pa redno razstreljevali še druge proge. Tako je Josip Broz Tito našel tržno nišo, Winston Churchill pa je prepričal Ruse in Američane na Jalti, da so od takrat naprej stavili samo na Tita in partizane, pa četudi so dobro vedeli, da imajo opravka s komunisti, ki bodo zanesljivo poizkusili izpeljati svojo revolucijo. Josip Broz Tito se je rad slikal v beli admiralski uniformi. Pač zato, da ljudje ne bi opazil, da je bil glavni železničar v Jugoslaviji, ki je bila med drugo svetovno vojno pravzaprav funkcionalno samo država Winstonovih železničarjev. Pripomniti moramo, da Nemci ustašem nikoli niso dovolili upravljati prog, niti tiste med Ljubljano in Zagrebom. Ustaši so bili preveč podobni nacistom, preveč rasizma so gojili, da bi se Nemci lahko zanesli, da jim ne bodo nekoč konkurirali. Tako ustaši niso mogli rušiti prog za Winstona Churchilla, kar jih je drago stalo. Vse, kar se je v zadnjih treh letih druge svetovne vojne zgodovinskega dogodilo z Jugoslavijo, je bilo zgolj razstreljevanje prog, po katerih bi naj romunska nafta prihajala v Italijo. Nekoč sem bral o železničarjih iz Sovjetske zveze. Osem sto jih je bilo tisoč aktivnih, z družinami in upokojenci dva milijona, toliko, kot je danes Slovencev. Članek je našteval, koliko zdravstvenih in počitniških domov in koliko kulturnih in športnih in šahovskih društev premore teh dva milijona sovjetskih železničarjev, pa seveda tudi, koliko postaj, remiz in kilometrov železniških prog, vključno s Sibirsko železnico. Prišlo mi je na misel, da bi Slovenci kot narod zaradi geografske lege z malo sreče lahko postali železničarji Evrazije, velesile bi nas pa čuvale kot punčico svojega očesa in nam finansirale zdravstvene, kulturne in športne domove. Po osamosvojitvi, ko sem bil poslanec „Demosa“ me je močno zanimalo ali bo morda Slovencem uspela popolna revolucionarna rekatolizacija. S pomočjo katoliške revolucije bi bilo mogoče Hrvaško, Slovenijo, Slovaško, Poljsko in Litvo združiti v Katoliško federacijo, ki bi seveda postala vodilna moralna in ideološka sila v Združeni Evropi. Vatikan in papeža bi pa preselili v Triglavski narodni park, zato pač, da bi ga rešili pred brezbožnimi Italijani. Franček Saje mi je razbil iluzije. Železnice se važne, ker prevažajo nafto, nafta je važna, ker brez nafte ni tankov in kamionov. Da bi katerokoli svetovno velesilo kdajkoli zanimal Balkan, Jugoslavija ali celo Slovenija, ne da bi pri tem ta velesila mislila zgolj na železnico in nafto, lignit in druge energente, to preprosto ni mogoče! V petinštiridesetih letih, kar je po drugi svetovni vojni trajala Jugoslavija, nihče ni pisal razprav o načrtovanih četniški, ustaški, domobranski revoluciji, tudi ne o poizkusih in možnostih prve, druge, tretje verzije stalinistične revolucije. Tako Balkan ni postal Severna Koreja, Jugoslavija pa je razpadla, še islamska revolucija se je na Balkanu več ali manj izrodila. K sreči imamo predsednika vlade Boruta Pahorja. Borut Pahor ima prijatelja Moamerja Gadafija, ki mu bo pomagal dokončati Stožice. Imamo pa tudi Nemce. Če bi Slovenske železnice, tako potrebne dokapitalizacije, in Luko Koper, edino pristanišče, lepo prodali Nemcem, atomske elektrarne pa nam bodo gradili Američani, ne bo več prihajalo do zgodovinskih nepravilnosti. Kakršnakoli revolucija bo v prihodnjih stoletjih prevladala na Slovenskem, vedno bodo naši vojaki varovali polja opija v Afganistanu in transport nafte, plina, elektrike ali česarkoli že čez samostojno državo Slovenijo! Na dobri poti smo, da nikoli več noben naš politik ne pade v tržno nišo, v kakršno je padel Tito v Churchillovem času.