Kusur za podkusurivanje

Ne tako daljnega leta 1963 je predsednik Josip Broz Tito v Splitu povedal: “Nismo kusur za podkusurivanje!“ Krajše bi se temu reklo: nismo drobiž. Modernejše: Nismo cent, nismo dva centa, nismo pet centov! Genialni pisec maršalovih govorov je v turško tujko oblekel notorično resnico o Balkanu, Jugoslaviji in seveda mimogrede še o Sloveniji in trditev istočasno odločno zanikal! Ljudstvo je ploskalo. Če država dovolj solidno kontrolira tiskane in elektronske medije, potem ljudstvo niti ne ve, da je „kusur“ in da je tisto, kar se z njim nenehno dogaja „podkusurivanje“, kar je samo druga, tajna beseda za diplomacijo. Tudi prej so skrbno varovani podatki uhajali. Ni pa bilo interneta, ni bilo mogoče čez noč naenkrat objaviti dve sto petdeset tisoč depeš! Avstralec Assange je samo ukrenil tisto, kar je Vladimir Iljič Lenin po oktobrski revoluciji: tajno diplomacijo je z enim zamahom spremenil v javno. Poteza je takrat nekatere očarala, delovala pa ni prav dolgo. Diplomacija pač ni javna (to nam je na televiziji povedal ustavni sodnik in diplomat Ernest Petrič). Bilo bi nerodno. Ljudje bi se sekirali. Ljudje nočejo verjeti, da so „kusur za podkusurivanje“. Ljudje nočejo verjeti, da je Slovenija še vedno del nekdanje Jugoslavije, kaj šele, da je del Balkana. Ampak zakaj bi se naj Borut Pahor razlikoval od Josipa Broza Tita? Samo za to, ker nima trajnega in dosmrtnega mandata? Tu je kleč. Nismo se še navadili na demokracijo. Jutri bo vladal Janez Janša skupaj z Brankom Grimsom in Aleksandrom Zornom, zunanji minister bo spet Dimitrij Rupel. Janša morda ne bo podoben Pahorju, ampak da ne bi bil vsaj malo podoben velikemu Slovencu Brozu? Težko verjamem in še težje ugibam. Vendar zato iz previdnosti danes, kadarkoli srečam kakšnega veleposlanika v Tivoliju, ko sprehajam psa, raje nekoliko spremenim smer gibanja. Od kar me je pred leti zamorec na fitnesu vprašal, kakšna je številka moje kreditne kartice, sem nekaj časa zastonj upal, da bodo nekje v daljnem svetu spoznali mojo pravo vrednost in jo začeli nagrajevati, ne, zdaj sem zvedel, zdaj mi je v tolažbo samo to, da me Hillary Clinton, moja prijateljica s facebooka, šteje med prave vrhunske slovenske politike in hoče nenehno vedeti, kje se trenutno sprehajam! Če so razmere v diplomaciji res takšne, kot nam jih razkriva Avstralec Julian Assange, potem bo potrebno pisati zapisnike, podpisovati memorandume. Šale na vrhunski srečanjih, pogovori na štiri oči – to dvoje bo izginilo. Ozemlja in narodi so še vedno drobiž za izmenjavo, samo diplomacija bo veliko nerodnejša. Priznati moramo, da je na svetu toliko teh držav, tako velikih kot tistih prav majhnih, toliko jih je kot slovenskih občin, in ni si mogoče prav vseh zapomniti. In zaradi te nesrečne demokracije se tudi šefi tako hitro menjavajo, da si pač ne morejo zapomniti drug drugega. Kaj šele, da bi se v miru spoprijateljili. Samo novinarji so še tako pridni, da se jim ljubi prebirati po dve sto ali devet sto tisoč strani na internetu! Tu se pokaže dvojna vloga interneta, na eni strani nam ta novi medij odpira nove možnosti, na drugi pa grobo in prostaško omejuje stare! Vendar svet gre v tej smeri. Učitelj več ne sme povedati malčku, da je nevednež in lenuh, tudi zdravnik lahko o resni diagnozi ustno samo namiguje, tudi, kadar napiše izvid, je boljše, da je zelo previden. Ne bi ugibal, kako zelo previdna morata biti on in ona, kadar se odločata za partnerske odnose. Ustni dogovori danes pač niso dovolj. Samo naši poslanci na tretjem programu, samo na primer Eva Irgl in Miran Potrč in nepozabni Zmago so lahko prepričani, da lahko kadarkoli na katerikoli seji odbora, ki jo prenaša nacionalka na tretjem programu, jasno povejo, kaj mislijo in celo to, kako so do teh zaključkov prišli. Slovenske poslance je nenehno nastopanje in komentiranje na televiziji naredilo nekoliko lahkomiselne. Vzbujajo na videz, da so se nehali tajno dogovarjati. Ko gledam njihove sproščene obraze na omizjih, skoraj ne morem verjeti, da bi bili sposobni kakšnega tajnega mešetarjenja! Za človeka, ki nosi srce na dlani, nikoli ne moreš nikoli kar tako z lahkoto reči, ta trguje z amandmaji, pa z zakoni, pa z zaporniki iz Guantanama ali celo z ameriškimi predsedniki! Verjamem, da je v Sloveniji nekaj malega korupcije, ampak ob takšni nenehno odprti in širokim množicam namenjeni nacionalni televiziji, je v moč protikorupcijske komisije skorajda težko verjeti! Noben zakon tu ničesar ne more spremeniti! Kitajci so optimisti in upajo, da bi se morda dalo internet ukiniti. Težko je tak optimizem deliti. Mogoče Kitajci gledajo daleč v prihodnost. Vsekakor dalje kot mi Evropejci. Vendar, če nam Evropejcem uspeva, da na dve sto televizijskih programih dan na dan in noč za nočjo toliko vsega ne povemo, potem je tudi z internetom mogoče še kaj narediti. Pogumni Avstralec Julian Assange pa se bo na koncu znašel v zaporu zaradi nezaščitenega spolnega odnosa.