Študentje, delavci, upokojenci

Avgusta tisoč devetsto oseminšestdeset sem pripotoval v Pariz. Oglasil sem se pri uradniku v Louvru, nujno sem potreboval brezplačno karto za ogled muzejev in galerij. Uradnik je bil zelo nezaupljiv. Povedal sem, da tri leta pišem likovne kritike za časopis Mladina. Vprašal je, kaj pomeni beseda 'mladina' in prevedel sem, da gre za nekaj takega kot je to 'jeunesse', kar mu ni zadostovalo. Zato sem prevedel izraz še nemščino, 'jugend' sem rekel previdno. Pobesnel je: »Tito - Jugend ali Mao – Jugend?« Zagotovil sem mu, da je Mladina dostojen režimski časopis in da izhaja v devetdeset tisoč naklade. Takrat je Mladina res imela takšno naklado. Uradnik ni bil zadovoljen: »Naklada je premajhna!« je rekel. Zato sem se pohvalil, da pišem tudi za Pionirski list, ki ima sto petdeset tisoč naklade in Ciciban, ki ima dvesto štirideset tisoč naklade. Karto sem dobil, Pariz je bil popisan z napisi: »Naj živi Mao!« Kar se mi je zdelo čudno.

Nisem vedel, da je študente tako zelo privlačil ravno Mao. Ko je avtobus ustavil pred semaforjem na vrhu hriba, sem opazil tablo, ki je oznanjala, da je v neki hiši sedež Trockistične revolucionarne stranke tega in tega okrožja. To, da sem v Parizu našel večstrankarski sistem, me ni pretirano ganilo, pač pa me je pretresla misel na razkošje, da premorejo več komunističnih strank hkrati. Da so tri mesece prej milijoni študentov in dijakov demonstrirali po mestu in se pretepali s tisoči policajev, sem sicer zvedel iz slovenskih časopisov, ampak šele desetletje kasneje, ko sem na boljšem sejmu v Ljubljani kupil staro revijo Photo in v njej videl posnetke, kako strašne so bile te demonstracije, tako po obsegu kot po nasilju. Komaj dvanajst let za tem, oktobra leta tisoč devetsto osemdeset, sem na filmskem festivalu v Lillu srečal nekakšnega Maročana, trdil je, da je filmski režiser. Privoščila sva si sijajno večerjo, festival je namreč udeležencem razdelil ustrezne bone. Med večerjo me je Maročan vprašal: »Še pišeš za Mladino?« Kje pa, nič več, sem povedal. »Ima še vedno devetdeset tisoč naklade?« Ne, sem rekel, kvečjemu petnajst tisoč. Postaja nekakšen disidentski list. Prepira se z državo in vojsko. »Seveda,« je nadaljeval Maročan. »Zdaj ni več Tita in Mladina ni več Tito - Jugend, sploh pa ne Mao – Jugend.« Nekaj se mi je zazdelo sumljivo.

Maročan pa je nadaljeval: »Pač pa še vedno pišeš za Tsitsiban, časopis, ki ima dvesto štirideset tisoč naklade?« Seveda, sem potrdil, Tsitsiban je naša vrhunska intelektualna revija, vendar namesto o slikarskih razstavah, pišem zdaj o filmih. »Vemo. Si mladi perspektivni jugoslovanski filmski režiser. Boš ostal kar v Franciji?« Ne, sem zagotovil. Tako sem opazil, da po velikih demonstracijah ostanejo samo policijski dosjeji in pridni policaji, ki spremljajo prav vse obskurne primerke. V resnih državah ne more biti naključij. Ko zagledam na domači slovenski televiziji sindikalnega voditelja Dušana Semoliča, ki vlaga podpise za referendum proti pokojninski reformi, me prizorišče z rdečimi transparenti spomni na pariške napise v čast Mao Zedonga. Tako je pač v resnih, urejenih buržoaznih državah. Enkrat demonstrirajo študentje in dijaki, drugič delavci in morda celo javni uslužbenci, tretjič se v revolucijo zaženejo upokojenci.

'Keč' je samo v tem, da študentje, delavci in upokojenci nikoli niso združeni. Združeni pa niso, ker policaji in vojaki nikoli niso na njihovi strani. Pa tudi časopisi nikakor ne. Študentje, delavci, upokojenci so potrebni, da kamere lahko spremljajo demonstracije. V parlamentih tega sveta pa sedijo predstavniki strank in ti predstavniki strank že v zadnjem hipu najdejo način, da sestavijo nekakšno koalicijo, pa četudi v zadnjem hipu in samo za eno samo glasovanje. Poglejte Berlusconija: trije Finijevi poslanci so čudežno glasovali za njegovo zaupnico! Poglejte ministra za delo Ivana Svetlika: Slovenska ljudska stranka je nenadoma začutila, da je zdaj pravi trenutek ter nadomestila pri glasovanju Erjavčev Desus; in zdaj je na vrsti spet Dušan Semolič. Naj se slovenska vlada še toliko trudi, da trg pred državnim zborom ne bi spominjal na Grčijo, Irsko ali to ali ono evropsko državo, demokracija mora delovati! Pa naj so to demonstracije ali referendumi ali oboje.

Čeprav časopisi v Sloveniji nimajo nikakršnih pravih naklad in so hrbtenica obveščanja zgolj in samo elektronski mediji, nacionalna televizija resnično ne ve, kaj bi bilo potrebno pripovedovati širokim ljudskim množicam. Tudi vlada ne ve, kako bi pritisnila na nacionalno televizijo, da bi nehala s cenenim populizmom in nenehnim razkazovanjem najbolj puhlih politikov. Na medije ni dobro pritiskati, to je res. Vendar vlada, ki ne pritisne na medije, pušča prosto pot tudi politikom, vojakom in policajem. Da kriminalcev niti ne omenjamo. Če se kdo še spomni, konec poletja leta tisoč devetsto oseminšestdeset je Brežnjev zasedel Češkoslovaško in takrat se je pravzaprav začel propad komunizma v Evropi. Vendar šele dvaindvajset let kasneje je padel berlinski zid in je nastala samostojna Slovenija. Zdaj, spet dvajset let kasneje, se je menjalo že toliko državnikov in toliko revolucionarjev. Abstraktno slikarstvo in filmi so postali nepomembna folklora. Samo Mladina je še pogumen in določen medij tako v tiskani kot v internetni obliki. Pa seveda, pohvaliti je potrebno tudi Dušana Semoliča in delavce.