Nadpovprečno leto

Človekove pravice jemljemo kot nekaj samoumevnega, kljub temu pa se številne marginalizirane skupine ljudi v Sloveniji, ki ne spada med najbolj razvpite kršiteljice človekovih pravice, še vedno borijo tudi za najbolj temeljne med temi pravicami. Slovenija se je v zadnjih letih, desetletjih, redno pojavljala v poročilih varuha človekovih pravic in Amnesty International zaradi izbrisanih in Romov. Da je izbris pomenil kršitev več pravic evropske konvencije o človekovih pravicah, je ne nazadnje letos poleti odločilo tudi Evropsko sodišče za človekove pravice.

Marca je novelo zakona o izbrisanih potrdil državni zbor, veljati pa je začela junija, ko je ustavno sodišče odločilo, da ne dovoli referenduma o zakonu, ki končuje 18 let trajajočo kršitev človekovih pravic. Novela, ki določa pogoje za ureditev statusa tisti veliki večini izbrisanih, ki doslej te možnosti niso imeli, pa je bila seveda kompromis. Ne kompromis med koalicijo in opozicijo, ampak kompromis med pravično popravo krivic in formalnim priznanjem kršitve človekovih pravic. Novela namreč ne predvideva odškodnin ali pogojev zanje. A evropsko sodišče je namignilo, da naj Slovenija osmim izbrisanim, ki so bili uspešni v tožbi zoper Slovenijo, izplača pravično odškodnino, sicer jo bo določilo samo. Šele odškodnine bi namreč tistim izbrisanim, ki so jim bile kršene konvencijske pravice, in teh je bila velika večina, pomenile dejansko popravo krivic.

Na področju romske problematike je vlada z nekaj lastnega in veliko evropskega denarja omogočila začetek štiriletnega posebnega programa, v katerem bodo v romskih naseljih seznanjali starše romskih otrok o pomenu izobrazbe, njihovi otroci pa se bodo pripravljali na vstop v šolo. Pomembna, predvsem za spremembo ozračja, pa je bila tudi odločitev državnega zbora, da občino Grosuplje prisili v spoštovanje posebnih pravic, ki jih romski manjšini že daje zakonodaja. S posebnim zakonom so državni volilni komisiji omogočili, da namesto grosupeljske izvede volitve romskega svetnika. Ta način reševanja romske problematike bi lahko oziroma bo verjetno prej ali slej moral obveljati za vsa odprta vprašanja, predvsem pa glede ureditve ali legalizacije romskih naselij.

Poleg omenjenih odločitev izvršilne in zakonodajne veje oblasti pa korak naprej na področju človekovih pravic prinaša tudi novi, za zdaj obviseli družinski zakonik. Vzrok za zastoj pri sprejemanju zakonika so prav pravice, ki jih prinaša istospolno usmerjenim. Tu je treba omeniti še pomembno odločitev sodišča, s katero je obsodilo in ostreje kaznovalo napadalce gejevskega aktivista Mitje Blažiča, ki so ga pretepli samo zato, ker je gej. Sodišče je končno enkrat odločilo tako, kot veleva kazenski zakonik, po katerem vsaka buška ni enaka.

Govorili smo o izbrisanih, Romih in istospolno usmerjenih, kaj pa pravice večine, njihova beda in brezposelnost, njihovi otroci? Odgovor je preprost, človekove pravice so univerzalne, kar pomeni, da so imune na spol, versko in spolno pripadnost, narodnost, državljanstvo, na zven priimka, barvo kože ali znanje slovenščine ... In vsi pripadniki omenjenih skupin so se v letošnjem letu, v času krize, spopadali z enakimi težavami kot večinsko prebivalstvo. Kar so od države dobili »več«, preostali že imajo.

Novo, dvojno, številko Mladine že prodajajo!