Dvajsetletnica in dvajset pesnikov

Leta devetdeset, maja, sem postal poslanec v Zboru združenega dela. Nisem vedel, da pomeni biti poslanec tudi zaposlitev. Ko se mi je to posvetilo, sem se hitro poslovil od statusa svobodnega umetnika. Dobil sem pisarno in sem postopal po skupščini, kakor se je takrat imenoval državni zbor. Večkrat sem srečal predsednika Demosa Jožeta Pučnika, vsakokrat mi je omenil, da bi se Slovenija naj osamosvojila. Čez nekaj mesecev sem Pučniku predlagal, da naj poizkusi malo manj govoriti o osamosvojitvi. „Tako ali tako te je Peterle že povsem odrinil, ni treba, da te drugi odrinejo še bolj!“ Potem mi je Pučnik razlagal o denacionalizaciji in privatizaciji. Priznam, teh dveh idej nisem razumel: „Zakaj bi država tisto, česar se je prilastila, komu zdaj še vračala? Sploh pa ne, zakaj bi tisto, kar zdaj nekako last vseh, poizkušali na vrat na nos razdeliti posameznikom?“ Pučnik mi je zatrdil, da samo privatna lastnina pelje k večji učinkovitosti. Strinjal sem se v toliko, da sta socializem in še posebej samoupravljanje precejšnji izmišljotini. In da ponuja kapitalizem, ki pa je tudi ena velika izmišljotina, precej več možnosti domiselnim in razumnim. Ampak kako naj vem, da se bodo ravno Slovenci izkazali za domiselne in razumne? Svoje sonarodnjake sem vedno imel za posnemovalce svojih sosedov. Desetletja so kot nori so posnemali druge jugoslovanske narode, sledili njihovim eksotičnim idejam, na primer skrbi za nerazvite, koga bomo torej posnemali, ko bomo samostojni? Kdo nam bo potem solil pamet? V Zboru združenega dela je deloval tudi polkovnik Milan Aksentijević. Samo, da je slišal kaj o osamosvajanju in razpadu Jugoslavije, je postal napet in trd. Kot veste, polkovniki vedno imajo pravico doživljati in izražati svoja čustva! Izražal jih posebej še na plenarnih zasedanjih. Aksentijeviću se sploh ni dalo razlagati, da se Slobodan Milošević tako ali tako skuša znebiti Slovencev. Ne vem, sicer zakaj. Bilo je jasno, da Slovenija in Hrvaška največ prispevata za skupno vojsko in skupne nerazvite. In, če se Slovenija osamosvoji, kdo bo prvi čutil posledice? JNA, četrta najmočnejša vojska v Evropi, in pa seveda nerazviti. Težko bi rekel, da je stranke Demosa zanimala kultura. Kmetijstvo, to že, cerkev, nadvse in vsekakor. Vendar televizija in radio in časopisi in slovenska književnost in film in druge umetnosti? Nikakor. Čudil sem se, da je tudi naslednico nekdanje Zveze komunistov minilo veselje za umetnost in umetnike. Stranke, ki so nekako izhajale iz civilne družbe, tu mislim Zelene in LDS, so najbrž verjele, da so kulturne same po sebi. Nobene skrbi za temeljne vrednote, privzgojene starejšim in mlajšim generacijam v zadnjih petinštiridesetih letih ali celo skozi vse dvajseto stoletje, niso pokazale! Novinarji naj bodo svobodna bitja, ki delajo po navdihu in lastni neumnosti in smislom za napačno zapisovanje podatkov! Umetnikov pa se je potrebno varovati, posebno pesnikov in pisateljev. Pesniki in pisatelji so namreč napisali sedeminpetdeseto številko Nove revije, (ki je zahtevala samostojnost Slovenije in tako zelo razjezila SZDL), pesniki in pisatelji so pripravljali pisateljsko ustavo. Tudi mene je to pošteno skrbelo. Lahko je sanjati tisočletni sen, da boš živel v državi, ki sta si jo izmislila Veno Taufer in Rudi Šeligo. Ampak jaz sem ta dva gospoda nenehno srečeval in poslušal in čeprav sem se praviloma strinjal z njima, me je vseeno skrbelo. V začetku sem mislil, da je Demos vsaj antifašistično usmerjen, če je že tudi nekoliko protikomunističen. Kasneje so me novi in novi posamezniki med poslanci, posebej pa še pisatelji presenečali. V prvi demokratični izvoljeni skupščini v dvoranah nisi poslušal kaj dosti avtoritarnih in fašističnih idej, vendar poslanec je posameznik, ki se nenehno pogovarja z množico drugih posameznikov. Na štiri oči prihajajo na dan drugačne ideje. Vedel sem iz zgodovine, da je fašizem zelo banalna in vsakdanja praksa, ki se pač javlja tudi v zelo nedolžnih oblikah. Včasih se zdi, da se prikaže zgolj kot napaka v verbalni komunikaciji. Če bi mi takrat kdo priznal, da mu je bombastični fašizem Slobodana Miloševića ljubši kot domači slovenski kapitalistično-kmečki arhaični fašizem, bi ga razumel. Da skrajšam. Ko je prišlo do plebiscita, je bil parlament razdeljen na dve polovici. Ure in ure smo se prepirali o vprašanju ali ne bi postavili pravilo, da na referendumu zadostuje petdesetodstotna udeležba in bi za osamosvojitev zadostovala nekaj več kot četrtina vseh glasov! Skrb je bila upravičena. Če bi mediji pri Slovencih bili malo boljše razviti, bi tudi narod kot celota moral biti razdeljen na dve polovici, eno povsem protikomunistično in drugo vsaj deloma proti fašistično. Tisti hip smo svoje strahove videli v Jugoslaviji in v njej prepoznali svoje nasprotnike! Z izjemnim rezultatom na plebisciti smo se poenotili in osamosvojili! V dvajsetih letih bi že lahko pričakovali, da je samostojna država uredila svojo zgodovino, da zdaj novi rodovi vedo, na kateri strani je bila Slovenija v drugi svetovni vojni in končno tudi, na kateri strani so bili Slovenci v prvi svetovni vojni. In v stoletjih, kar je trajalo avstrijsko cesarstvo. Če se kdo hoče deliti na levičarje in desničarje, naj, prosim, izvoli. Ampak zakaj bi tem sumljivim oznakam pripisovali še usodno moralistično težo? Ne moremo se večno deliti na dobre in zle, saj nismo kavboji in Indijanci. Zdaj moram omeniti še pesnike in pisatelje. Zadnjih dvajset let kultura, posebej pa še literatura, ne rešuje nobenih nasprotij. Ne masira nevralgičnih točk. Tu in tam je kakšen pesnik ali pisatelj kakšni stranki potreben za zabavni intermezzo, morda za klovna ali za filozofa, saj je vseeno. Režiser proslave Sašo Podgoršek je nekaj pesnikov uporabil kot dodatek k optimističnemu govoru predsednika vlade Boruta Pahorja. Nekateri pesniki so se čutili izrabljene, drugi pa so začutili skrb, da jih noče uporabiti. Delovali so simpatično, ne samo, zaradi velikega odra in platna s podnapisi in svetlobnih efektov. Nekateri pišejo celo dobre pesmi. Vendar brez skrbi, pesniki in pisatelji slovenske dežele so razdeljeni na dve dela, vsak zase že ve, kdo ga ima bolj za „našega“ in kdo ga ima bolj za „njihovega!“ Stalna igra o tem, kdo je bolj naš in kdo manj naš je temelj delovanja vsake slovenske oblasti! Kultura, razdeljena na dva nejasna tabora, ni učinkovita, ničesar ne more proizvesti, samo denar lahko zapravlja, ja, pa koga to briga? Zdaj bomo kulturo delili še na ljubljansko in mariborsko, kar je zelo star in strupen trik. Čas pa je, da se vprašamo, zakaj bi urejena država sploh potrebovala proslave, če je urejena, pravna in zanesljiva? Prav tako ni jasno, zakaj bi solidna država potrebovala biatlon, košarko in množico raznih športov in popolno pretiravanje s proizvajanjem pesniških zbirk? Država je skupek načel o katerih se državljani strinjajo in vanje verjamejo. Po dvajsetih letih bi državljani (brez političnih strank in prenapetih politikov) končno lahko našli način, da bi se o tem dogovorili.