Tadić slabše od Miloševića

Ob izteku starega leta so v Srbiji predstavili ankete o ocenah državljanov. Rezultati kažejo, da po 20 letih “tranzicije” večina državljanov ocenjuje, da so v socializmu živeli bolje. Vprašani ne vidijo koristi niti od članstva v Evropski Uniji, ki bi jim bilo v primeru, če bi se morali odločati med EU in Kosovom, manj pomemben cilj kot obstanek Kosova v Srbiji. Rezultati raziskave so po svoje presenetljivi, saj je približevanje EU že vrsto let glavni politični cilj vseh srbskih demokratičnih vlad, ki so na oblasti že od 23. decembra leta 2000, ko je takratna Demokratična opozicija Srbije (DOS) zmagala tudi na parlamentarnih volitvah. S tem dejanjem je bila po 5. oktobru, ko je bil s strani Vojislava Koštunice na volitvah poražen Slobodan Milošević, dokončno tlakovana smer demokratičnih sprememb v Srbiji, ki se je s tem poslovila od avtoritarnega načina vladanja. Nekatere stranke in naslednice strank nekdanje koalicije DOS so od tega trenutka pa do danes neprestano na oblasti, vendar pa ima po raziskavah javnega mnenja v njih zaupanje samo 19 odstotkov državljanov.

V Srbiji je bil v preteklosti popularen slogan, da je “bravar bio bolji” oziroma da je “ključavničar bil boljši”. S tem je neznani protestnik z grafitom želel povedati, da je bil Tito boljši voditelj od Miloševića. Toda rezultati raziskave so po svoje zanimivi tudi zato, ker kažejo, da ne samo “da je ključavničar bil boljši, pač pa je bil takšen tudi Milošević,” sklepa Tanja Jakobi, ki je preučevala življenski standard državljanov Srbije. Državljani Srbije so namreč življenje v socializmu ocenili s štirico, življenje v času Miloševića in danes pa z – dvojko. Pri tem so anketirani najbolj nezaddovoljni s perspektivo, ki jim jih daje Srbija kot država, vendar niso več popolnoma prepričani, ali je za to kriva tranzicija ali pa ekonomska kriza. “Mislim, da je to občutek strahu, da ne vemo, kaj prinaša dan in kaj noč, ker smo okupirani s stvarmi na dnevni bazi, vse do tega, da ne vemo, kaj bo z našimi življenji, ni z našimi pokojninami, niti z šolanjem naših otrok”, ocenjuje Tanja Jakobi. To so samo neki od rezultatov raziskovanja, ki so jih opravili Fondacija Friedrich Ebert, center za svobodne volitve in demokracijo in Center za študije socialne demokracije. Raziskava pod naslovom “Kako državljani Srbije vidijo tranzicijo iz socializma v kapitalizem” je bila izvedana na reprezentativnem vzorcu 1,813 vprašanih.

Podpora srbski vladi je v začetku novega leta zelo nizko in je bila nižja le še leta 1993 in leta 1997. Zanimivo je, da sedanji vladi Mirka Cvetkovića ne verjame niti polovica volilcev vladajoče Demokratske stranke. K temu so v precejšnji meri prispevale tudi različne afere, pa tudi skorajda popoln nadzor medijev s strani oblasti, ki je sicer nekoliko bolj sofisticiran, dejansko pa še bolj popoln kot podoben nadzor v času Slobodana Miloševića. Zaupanje v srbskega predsednika Borisa Tadića je danes na nižji ravni kot kadarkoli in je v zadnjem četrtletju leta 2010 celo nižje od zaupanja, ki ga je užival Slobodan Milošević. V institucijo predsednika namreč verjame 28 odstotkov vprašanih, medtem ko predsedniku 42 odstotkov vprašanih ne verjame, 30 odstotkov pa se jih o tem vprašanju ni izjasnilo. Zanimivi so tudi podatki o odnosu do vprašanja statusa Kosova. Polovica vprašanih se zavzema za obstanek Kosova v okvirih Srbije, vendar jih je le 11 odstotkov prepričanih, da je to realno. Za priznanje Kosova se zavzema šest odstotkov vprašanih, dvajset odstotkov pa bi pristalo na delitev pokrajine. V primeru dileme “Kosovo ali EU” bi 40 odstotkov vprašanih izbralo Kosovo, 31 odstotkov EU, 29 odstotkov pa o tem vprašanju nima mnenja. Dve tretjini vprašanih sicer ni pripravljeno poseči po orožju za obrambo Kosova, to pa je pripravljena narediti petina vprašanih.