Srečno novo leto

Optimizem je sestavni del poljedeljskih kultur. Ljudje nekaj posejejo in potem upajo, da bo tisto zraslo. Malo že špekulirajo, kje bo imelo kakšno drevo več možnosti, ampak kaj preveč razmišljanja si ne smejo privoščiti, saj so vendar poljedelska kultura in preveč razmišljanja bi jih zapeljalo v dvom in cinizem! Slovenija ni več poljedeljska država. Bila je še nedolgo tega, na primer leta petinštirideset in zato so jo napadale suša, poplave, inflacija, jo ogrožali drugi bolj ali manj poljedelski sosedje, pretresal jo je boj za centralizem in proti centralizmu, boj za izgradnjo birokratskega sistema in istočasno boj proti birokraciji. Danes smo na boljšem. Smo ena izmed držav večjega sistema. V tem sistemu se dogajajo katastrofe predvsem na bančnem področju. Ne da bi hotel podcenjevati katastrofe v prometu, na primer sneg na letališčih, suše, poplave in onesnaženje s trdimi delci ali celo kar s smetmi! Vendar v državah, kjer si je mogoče nenehno zadolževati, pa četudi včasih pod bistveno slabšimi pogoji, v takih državah in v takem svetu propadajo samo banke in kvečjemu še velika trgovska in gradbena podjetja. V poljedeljski državi državljanom ne ostane kaj drugega kot upanje, da bo nekaj vseeno zraslo in obrodilo sadove. V poljedeljski državi delajo prav vsi in če ne delajo, tudi ne jejo. Navadno se tako dogodi, da skoraj vsi bolj slabo jejo, pa tudi, če delajo. V modernih državah dela ni dovolj za vse. Zelo veliko ljudi nima kaj početi. Postanejo pesimistični. Da bi ne izgubili zaupanja v svoje sposobnosti in da ne bi dobili kompleksov manjvrednosti, si izmišljujejo vzporedne rešitve. Na primer, stavkajo, demonstrirajo, odhajajo v pokoj, zelo pogosto tudi obolevajo. Velikanski del prebivalstva najde zaposlitev v naporni, dragi in dovolj nevarni dejavnosti: prevažajo se z osebnimi avtomobili iz kraja v kraj, s parkirišča na parkirišče. Tehnično vzeto je razlika med zaposlenim in upokojencem samo ta, da se bo zaposleni pač peljal v službo in iz službe, upokojenec pa ima na razpolago prav ves dan, da se prevaža od turistične točke do druge turistične točke in na vsaki takšni točki varčuje, ker je pač denar porabil za gorivo. Ko sem v nekaterih slovenskih mestih, znanih po brezposelnosti, proučeval vpliv brezposelnosti na promet, sem opazil, da je ogrožen predvsem mirujoči promet. Brezposelni se v teku dneva odpelje na različne konce mesta, tam parkira in išče izgubljeno delo, se potem odpelje dalje in spet parkira nekje drugje. Pri tem razvaža pesimizem prav tako, kot bi razvažal pizze. Število upokojencev in brezposelnih vzpodbuja nabiralništvo. Prebivalstvo, ki nima prave zaposlitve, tudi nima dovolj denarja, zato se vozi od trgovine do trgovine in proučuje, kje je mogoče kakšno že tako ceneno reč kupiti še ceneje. Naj vas spomnimo, v zgodovini je doba poljedelstva dokončno zaključila dobo nabiralništva in lova. Bleščeče trgovine po slovenskih mestih in njihovi okolici danes vzpodbujajo ravno nabiralništvo in lov! Manj kot posameznik lahko kupi, bolj bo iskal poceni solato ali hrenovke ali oboje! Nabiralništvo in lov sta vedno usmerjena v iskanje česa neznanega in morda zelo neznatnega! V Sloveniji pač ne moremo vsi nabirati jajčka ptic pevk, ampak za nakupovanje pa je dovolj priložnosti tudi, če pravzaprav vemo, da se ljudje ne preživljamo z nakupovanjem, ampak delom, po možnosti celo inovativnim in ustvarjalnim delom. Vsi vemo, da zadolževanje pomeni nevarnost za vsakega med nami. Vendar če se preživljaš z lovom in nabiralništvom, si tako ali tako več ali manj vedno v nevarnosti! Na razne nevarnosti moraš sicer nenehno paziti, ampak izogniti se jih ne moreš! Mir in varnost in sta značilni zgolj za poljedelske kulture, rekli smo pa že, da naša civilizacija nikakor ni takšna! Tu moram potegniti črto in zaključiti: želim nam vsem malo več pesimizma v novem letu! Predsednik države in predsednik vlade sta v zadnjih dneh zatrdila, da se kriza počasi začenja iztekati in lahko v novo leto gledamo z veliko upanja v uspešne prisilne poravnave, v nove in izdatnejše kredite, v črpanje iz evropskih skladov in celo v rast proizvodnje! Predsedniku države in predsedniku vlade seveda ne mislim oporekati, pa tudi nekateri strokovnjaki izjavljajo, da niti kriza noče biti več prava in uničujoča kriza. Kar zanesite se, da države, ki so nekoliko izpostavljene zgolj bančnim katastrofam, lahko prenesejo običajne banalne katastrofe znane izpred petinšestdesetih let! Celo vojne se danes dogajajo lepo počasi in v daljnih krajih in jih sproti prenaša televizija. Zato si, dragi bralci internetnih strani, namesto šampanjca, ki ni zdrav, privoščimo krepko porcijo pesimizma, pesimizem vodi v dvom, cinizem in hudobne odločitve. V opustitve raznih nezanesljivih programov, opustitve čudnih študijskih smeri. Vendar se bo mogoče komu med nami vseeno uspelo toliko reorganizirati, da bo lahko kaj produktivnega počel in morda celo ustvaril kakšen dobiček, sam ali s svojim podjetjem. Ker dobiček je ravno tisto, kar potrebujejo ne-poljedeljske civilizacije, pa četudi samo zato, da se rešijo nenehnega jalovega optimizma zdaj že nekdanjih poljedeljskih civilizacij.