Boris Pahor, prerok

V zadnjih petinšestdesetih letih so slovenski časopisi velikokrat začutili potrebo, da kakšnega književnika redno in nenehno kujejo v nebo in ga ne samo tedensko, ampak celo vsakodnevno spreminjajo v avtoriteto. Vsakemu področju, tako nogometu kot književnosti, so avtoritete potrebne. Ampak časopisom so daleč najbolj potrebne. Ravno časopis “Delo“ je pa na tem področju najbolj pretiraval. In to iz desetletja v desetletje. Zato Boris Pahor, sedemindevetdesetletnik iz Trsta, ni nič kaj novega. Spomnimo se samo Josipa Vidmarja, ki je prav tako dočakal domala sto let in ki je povrhu še nenehno polnil dnevni časopis z mnogoterimi sodbami. Boris Pahor, na srečo, vsaj ni kritik, ne gledališki in ne literarni. V prejšnjem stoletju (kako lepo to zveni!) leta tisoč devet sto petinosemdeset je Drago Jančar v „Delu“ potožil, da nikjer ne more objaviti svojih kritičnih misli. Josip Vidmar je v istem časopisu takoj reagiral: da je „Delo“ odprto in objavi vsako njegovo idejo in mu da za ta namen dovolj prostora. Drago Jančar je v naslednjih številkah skušal Josipu Vidmarju razložiti, da tisto, kar velja za Josipa Vidmarja, ne velja za vse druge Slovence, celo za Draga Jančarja ne. Takrat še ne. No in v času osamosvajanja je časopisna žeja po pisateljskih avtoritetah postala kronična. Nič ni lepšega za časopis, kot imeti na zalogi karizmatičnega pisatelja. Kolikor ga citiraš, objavljaš, omenjaš kot primer, pisatelj ni jasno opredeljen kot član neke stranke in ni mogoče, da bi z uporabo pisatelja časopis užalil na primer svet stranke, poslansko skupino ali celo predsednika ene od koalicijskih strank. Pisatelj je posameznik, vedno je mogoče najprej zriniti njegovo izjavo na prvo stran z velikimi črkami, takoj za tem pa trditi, da se je pravzaprav zmotil, pa da ga bralci niso razumeli, pa da ni mislil tisto, kar je rekel. Boris Pahor se je prikazal sredi petdesetih let, po logiki, da naj pisatelji prihajajo iz obmejnih pokrajin, vsekakor vsaj oddaljeni od centra političnega odločanja, tako Prežihov Voranc s Koroške, Miško Kranjec iz Prekmurja, Anton Ingolič iz Maribora, tudi pisatelj iz Trsta je nadvse ustrezal utečenemu vzorcu! Pa še nikoli se ni preselil v Ljubljano! Boris Pahor je imel srečo, da je mlajši kot našteti avtorji, tako jih je zanesljivo preživel. Malo smešno je, če rečemo, da je Boris Pahor pač premlad, da bi se zapletal v tipična slovenska dogajanja v prvi svetovni vojni in čeprav je rojen istega leta kot Edvard Kardelj, je bil tudi med slovenskimi pisatelji vedno mlajši partner, primeren za oporečnika, ne pa tisti, ki bi se aktivno šel slovenske revolucije dvajsetega stoletja. Celo Edvard Kocbek je bil devet let starejši od njega! Boris Pahor je seveda srečno dočakal visoko starost, skoraj tako kot znani in slavljeni olimpionik Leon Štukelj. S to starostjo je neizmerno koristil ravno slovenskim medijem. Nič ni lepšega kot hvaliti pisatelja, ki je pač velikansko večino svojih spisov že napisal. Nič ni lepšega kot imeti pisateljsko avtoriteto, ki se sicer letno pogovarja na sto osemdesetih srečanjih doma in tujini, ni pa verjetno, da bi nam težil še dolga desetletja. Tako je Boris Pahor izrinil dežurne pisateljske avtoritete kot na primer Draga Jančarja in Ferija Lainščka in še druge morebitne kandidate za vodilne pisateljske avtoritete kot na primer Franja Frančiča in Milana Kleča. Za petnajst let od Pahorja mlajša Ciril Zlobec in Tone Pavček pa sta postala nekakšni pesniški dopolnitvi „tržaškega borca s vsemi totalitarizmi dvajsetega stoletja“. Težava glavnine najbolj hvaljeni in največkrat nagrajevanih slovenskih pisateljev je, da še tako izdatna reklama ne pomaga, Desa Muck in Svetlana Makarovič in nekaj drugih mladinskih pisateljev je po podatkih COBISSA vseeno desetkrat bolj branih kot tistih nekaj imen, vključno z Borisom Pahorjem, ki nam jih časopisi skušajo podtakniti kot moralne razsodnike in etične avtoritete. O umetnikih imam slabo mnenje: tako kot poslanci so praviloma narcisoidni, vendar z manj smisla za kolektivno igro, umetniki kateregakoli področja so se vedno pripravljeni prerivati za večno slavo in politični vpliv, pa naj stane, kar hoče! Zato je pač njihova verodostojnost precej zmanjšana. Borisa Pahorja sem srečal na Štatenbergu leta tisoč devet sto dvainsedemdeset, ko je imel komaj šestdeset let in takoj sem opazil, da zelo prijazni in zgovorni gospod govori o Slovencih iz zamejstva, ki sicer živijo na zahodu, soočajo pa se z veliko in mogočno Jugoslavijo, ki bi jih naj varovala in jim pomagala in sploh gojila do njih krščansko ljubezen. S tržaške točke opazovanja ni bilo mogoče opaziti, da smo Slovenci popolna manjšina v Jugoslaviji, Jugoslavija pa je relativno skromen in manjšinski pojav že v razmerju do Balkana, kaj šele vseh takratnih socialističnih držav, posebej pa še Sovjetske zveze, Kitajske in Severne Koreje. Važnejše kot katerakoli slovenska manjšina v zamejstvu se mi je takrat zdelo, da je na zemljevidih Evrope Jugoslavija drugačne barve kot zahodne, pa tudi kot vzhodne države! Ko danes Slovenci prepoznavamo Borisa Pahorja kot pisateljsko avtoriteto, je v tej gesti takoj mogoče prepoznati neprikrito veselje, da danes Slovenije nimamo za nekakšno Kubo Fidela Castra ali Albanijo Enverja Hodže, ampak za nekakšen prijeten in celo ljubek privesek zahodnih civilizaciji, kakršne že so in kakor so že nesposobne prepoznavati lastne avtoritarne in rasistične zablode. Najbolj zabaven je pa Boris Pahor, ko omenja piranskega župana Petra Bossmana. V naslednjih petdesetih letih bo prihodnost Italije močno črna. Že zdaj živi tam dva milijona Afričanov, število skokovito narašča. Afričane na v Tržaškem velikokrat srečam, opravljajo bedne posle. Ravno županski posel je pa tak, s katerim si lahko popraviš samopodobo in lahko stavimo, da bodo afriški župani počasi, vendar zanesljivo preplavili Evropo.