Stoletnica Rusjanove nesreče

V Beogradu so na predvečer stote obletnice smrti utemeljitelja slovenskega letalstva Edvarda Rusjana položili cvetje na mestu njegove nesreče. Rusjan je umrl 9. januarja leta 1911, ko se je njegovo letalo zaradi udarca vetra zrušilo ob Nebojšinem stolpu ob vznožju Kalamegdana. Spominu na Rusjana so se poklonili predstavniki veleposlaništva Slovenije ter prav tako Združenja upokojenih pilotov in Letalske zveze Srbije. Predsednik letalske zveze Srbije je dejal, da bo jutri na grobu Edvarda Rusjana, ki se nahaja na beograjskem Novem pokopališču tudi komemorativni zbor v spomin na Edvarda Rusjana.

Edvard Rusjan je bil prvi slovenski letalec. Prvič je poletel na območju Malih Rojc v okolici Gorice 25. novembra 1909 z dvokrilnim letalom lastne konstrukcije EDA I, ki ga je zgradil skupaj s svojim bratom Josipom Rusjanom na Vipavskem. Edvardov oče Franc Rusjan je bil goriški Slovenec, mati Grazia Cabas pa je prihajala iz furlanske Medeje. Družina se je zaradi očetovega dela preselila v Trst, tam pa se je julija 1886 rodil sin Edvard. Edvard se je ukvarjal tudi s kolesarstvom, nad letalstvom pa ga je leta 1905 navdušila strokovna literatura s tega področja. Njegov prvi letalski model je bila Papirnata vragolija, ki je nastala v očetovi delavnici pod velikim Edvardovim napisom »Fabrique technique d'aeroplans Rusjan«. Navdušenje nad letali ga je vodilo tudi na srečanje letalskih pionirjev 8. in 9. septembra 1909 v kraj Montichiara v bližini severnoitalijanske Brescie. Tam je od francoskega letalca Louisa Bleriota kupil motor znamke Anzani s 25 konjskimi močmi, ki ga je njegov prejšnji lastnik pred kratkim uporabil za prelet Rokavskega preliva. nato sta brata Edvard in Josip Rusjan izdelala sta namreč svoje prvo letalo EDA I z dolžino dvanajst metrov in razponom dveh kril 8 metrov. Prvi polet s tem letalom se je zgodil novembra tega leta, na višini 2 metrov in z dolžino 60 metrov; že 29. novembra 1909 v poletu pri Malih Rojcah v Gorici pa se letalo ni dotaknilo tal 600 metrov. Edvard je nato v začetku decembra dosegel višino 12 metrov. Delo se je nato nadaljevalo s trokrilcem EDA II, ki je nosilo mnoge tehnične izboljšave, a je končalo razbito. EDA III in bržčas tudi EDA IV, sta bila dvokrilna zrakoplova, nadaljnji modeli pa so bili enokrilni. V veliko pomoč delu bratov je bila njuna sestra Luiga Gigia, ki je šivala platna kril. Pod rokami Rusjanov je nadalje nastalo še šest novih letal, medtem pa sta proizvodnjo preselila v lopo blizu Mirna, kjer sta na bližnjih travnikih pred javnostjo preizkušala svoje stvaritve; na tem območju je kasneje nastalo tudi goriško-mirensko letališče. Edvard je na prvi letalski prireditvi nastopil po uspešnih poskusih z EDO V in EDO VI 28. marca 1910. To letalo je nastopilo tudi na mitingu 29. junija istega leta, ko je poletelo 40 metrov visoko in preletelo celotno mirensko polje. Po izdelavi EDE VII je konstruktorjema zmanjkalo financ. Leta 1910 je Edvard na kolesarski dirki spoznal zagrebškega poslovneža Mihajla Merćepa in ta mu je ponudil sodelovanje. Brata sta se zato preselila v Zagreb in se začela spogledovati s serijsko izdelavo in prodajo letal. Septembra 1910 je tako nastal prototip letala z motorjem Gnome, katerega moč je štela 50 konjev; njegovo letalo se je od tal lahko odlepilo po vsega 28 metrih in s tem postavilo svetovni rekord.

Brata sta se januarja 1911 odpravila na promocijsko turnejo po balkanskih mestih. Po uspešnem nastopu v Zagrebu sta se 8. januarja znašla v Beogradu, kjer je bilo vreme vetrovno tega in tudi naslednjega dne. Kljub temu in svarilom se je Edvard 9. januarja odločil za polet. Publika je bila navdušena nad njegovim letenjem, dokler ni njegovemu letalu močan sunek zlomil krila, letalo pa je posledično strmoglavilo ob vznožje Kalemegdana. Edvard je dobil hude poškodbe in umrl med prevozom v bolnišnico. Pokopan je bil v Beogradu ob navzočnosti 14 tisoč ljudi. Po njem sta danes poimenovana Letališče Edvarda Rusjana Maribor in goriški aeroklub. V preteklosti so bile znane nekatere pobude o prenosu posmrtnih ostankov Edvarda Rusjana iz Srbije v Slovenijo, vendar o tem doslej ni prišlo do nobenega dokončnega dogovora.