Z novo bombo nad Srbijo
Nekdanji tiskovni predstavnik Alstair Campbell je v svojih dnevniških zabeležkah objavil nekatere nove podrobnosti o intervenciji proti ZRJ leta 1999. Med drugim piše, kako je poveljniku zveze NATO dejal, da “nam javijo, če nameravajo vreči veliko bombo, ki lahko uniči za štiri nogometna igrišča veliko površino, da bi si do tedaj izmislili primerno pojasnilo.” To je bilo v času, ko je bil britanski premier Tony Blair pripravljen tudi na kopenski napad na sile ZRJ, vendar je bil ameriški predsednik Bill Clinton glede te odločitve zaradi verjetnih ameriških žrtev veliko bolj zadržan.
V času bombardiranja Srbije se je Wesley Clark ukvarjal predvsem z dilemo, ali naj sile zveze NATO na Srbijo odvržejo tudi novo, do tedaj neznano vrsto bombe z veliko rušilno močjo, ki bi jo lahko v naprej napovedali, ali pa tudi ne. Campbell je prvi del svojega dnevnika pod naslovom Blairova leta objavil leta 2007, vendar je Guardian sedaj objavil nove zapise iz drugega dela njegove knjige, ki se bo v prodaji znašla 20. januarja. V tem delu knjige medijski strateg vojne proti Srbiji in svetovalec tedanjega premiera velike Britanije pojasnjuje tudi ozadja cele vrste dogodkov, ki so spremljali bombardiranje Srbije in Črne gore leta 1999. V nadaljevanju sledi najbolj zanimiv del iz Campbellovega dnevnika:
“Petek, 2. aprila 1999: Še zmeraj sem bil zelo utrujen in od izčrpanosti sem začel čutiti mravljince v nogah. Izgubljali smo propagandno vojno proti Srbom. Tony Blair me je malo pred tem klical in želel, da se stvari pospešijo. Blair se je pogovarjal z Billom Clintonom o pretirani opreznosti vojaških sttrategov. Prav tako se je pogovarjal z Margaret Thatcher prejšnjo noč in ona je bila osupla nad dejstvom, da so vojaški poveljniki in veleposlaniki držav članic NATO (civilisti) med sabo razpravljali o tarčah. Želel je poslati sporočilo, da krepimo napade. Dejal sem mu, da smo to že storili.”
“Torek, 6. aprila: Družinske počitnice v Franciji. Desničarsko nastrojeni komentatorji so kričali na ves glas in strinjali smo se, da bomo poskusili prepričati Thatcherko in Charlesa Powella (njenega bivšega svetovalca za zunanjo politiko), da rečejo, da niso zadovoljni s tem, da levičarji vodijo vojno, da pa bi podprli to, kar delamo. NATO bi lahko odpovedal, vendar smo se odločili da spravimo komunikacije pod nadzor ter da bi prestolnice bile bolj osredotočene na to, kar govorijo in delajo.”
“Četrtek, 8. april: Nikakor se nisem uspel izključiti in pričel sem razmišljati o spremembah, za katere sem mislil, da so nam potrebne v zvezi z medsebojnim komuniciranjem. Vojaško je NATO večkrat močnejši od Beograda. Toda Milošević je imel popoln nadzor nad svojimi mediji, naši mediji pa so bili občutljivi na to, kar so oni objavljali. Če bi spustili obrambno držo v neki od držav zveze NATO, bi lahko izgubili bitko za javno mnenje in potem bi imeli problem, kako s tem nadaljevati.”
“Torek, 27. april: Potovanje z avtomobilom in kosilo v gradu nedaleč od Bruslja, ki ga je uporabljal Wesley Clark. Dejal mi je, da obstaja bomba, ki jo želijo uporabiti in ki lahko uniči površino štirih nogometnih igrišč, šele nato pa se aktivirajo granate in se škoda še dodatno razširi. Rekel je, da Srbi ne vedo, da jo imamo. Vprašanje je samo, ali jih opozorimo ali jo enostavno uporabimo? Težko vprašanje. Dejal sem, če jo vendarle uporabite, potem nam javite, da bi si do tedaj lahko izmislili primerno pojasnilo.”
Dnevniški zapis je pomemben, ker kaže da je zveza NATO poleg nediskriminatornega bombardiranja, pri katerem je bilo v naprej znano, da bo prišlo do civilnih žrtev ob napadih na telekomunikacije, mostove, vodne zbiralnike in podobno – o tem je svoj čas opozarjal ameriški inštitut Stratfor - dejansko razmišljala tudi o uporabi sredstev, ki bi brez dvoma največ škode povzročile prav med civilisti. Sile zveze NATO so bo tem v napadih uporabljale tudi izstrelke z osiromašenim uranom, katerih posledice so še bolj dolgotrajne.