Tunizija, demokracija in upokojenci
Cene kruha in sladkorja so se dvignile, Tunizijci so šli na ceste demonstrirat, policija je streljala vanje in jih sedemdeset ubila. Mladenič, ki je že diplomiral, je pa bil brezposeln, je hotel prodajati zelenjavo, ni pa imel vseh papirjev, pa mu je policija zelenjavo zaplenila, pa se je sežgal in ravno njegov samosežig in njegova smrt sta povzročili, da so nemiri narasli in je dolgoletni avtoritarni predsednik Ben Ali moral pobegniti iz države. Zdaj, ko so se Tunizijci rešili dolgoletnega diktatorja, se kruh sam bo sebi še ne bo pocenil. Pač pa bodo Tunizijci dobili pravi večstrankarski sistem. Vlada narodne enotnosti, kjer bi naj ob starih ministrih sodelovali tudi predsedniki opozicijskih strank, se ni posrečila. Tunizijci se bodo šele čez šest mesecev znašli tam, kje se prej ko slej znajdejo prebivalci vseh evropskih držav: na volitvah, kjer bodo izbirali strankarske voditelje in njihove stranke. Po dolgih letih diktature bo ugibanje, katera stranka bi utegnila poceniti kruh in sladkor, resnično napeto. Diktature in dragega kruha Tunizijci niso prenesli, bodo zdaj zadovoljni z demokracijo in dragim kruhom?
V trenutku, ko so si volivci sami izbrali stranke, ki so sklenile koalicijo in prevzela začasno oblast, je precej manj verjetnosti, da bodo policaji streljali v množice, pa tudi manj možnosti, da bi množice sploh šle na ulice. Demokratično izvoljena vlada seveda dobro ve, da je zamenljiva. Zato je previdna. Zato se raje zadolžuje. Množice, ki jih jezi demokratično izvoljena vlada, pa seveda ne vejo, če ne bodo na volitvah ponovno naredili kakšne napake. Zato se nekako nočejo prenagliti. Zelo cinično lahko ugotovimo, da so se tako tunizijski državljani kot tunizijski policaji zanašali na svojo civilizacijo in svojo diktaturo. Drugače ne bi naredili toliko škode in prepodili toliko turistov in tako množično žrtvovali lastna življenja.
Pred šestimi leti sem bil v Tuniziji na safariju. Prepotovali smo to lepo turistično deželo vse tja globoko v notranjost, v samo saharsko puščavo. Vodič nam je pripovedoval, koliko zaslužijo obiralke oliv, namreč dva evra na dan, tiste, ki zlagajo dateljne v škatle, pa še manj. Država, ki je polna oljčnih nasadov in tudi polna oaz s palmami, je posuta s hoteli in zgodovinskimi znamenitostmi. Samo dogodilo se je, da so turisti nekje v Evropi ali Ameriki doživeli krizo in začeli varčevati. Če bo tako varčevanje pomagalo njihovim prezadolženim domovinam, je težko reči. Eno pa je zanesljivo, turisti so hodili v Afriko, ker je bila cenejša od njihovih dragih domačih ali dovolj dragih sosednjih držav. Naenkrat se je pokazalo, da Tuniziji in Egiptu in še kakšni afriški državi ugodne cene nič ne pomagajo. Še tako urejena in poceni civilizacija si ne more dovolj pomagati s tujimi turisti. Da bi država lahko dvigovala cene hrani in energentom, mora zaposlovati mlade, če jih le ima dovolj, in čim dlje zadržati v službi starejše in stare, da pač delajo od jutra do večera in potem zaslužijo vsaj toliko, da še prenesejo vsa dvigovanja cen.
Kolikor sem opazil med safarijem, so tunizijski hoteli bili polni evropskih turistov, seveda največ upokojencev, ti upokojenci pa niso smeli biti prestari, da jih ne bi sonce preveč utrudilo in morali so biti dovolj živahni, da se jim je ljubilo nakupovati po bazarjih. Evropa Tunizije ne jemlje kot del same sebe in Tunizijci zanjo niso Evropejci. Zato se je pač zgodilo, da je Evropa začela preganjati vse svoje prebivalce, ki si tako zelo želijo, da bi se upokojili in bi čim prej potovali po Afriki. Minister Ivan Svetlik – tako kot mnogi njegovi evropski kolegi – pač samo poizkuša uničiti Tunizijo, Egipt, druge afriške države in Turčijo. Tunizijci in drugi Afričani pa se nikakor ne morejo braniti pred pomanjkanjem upokojencev! Seveda dovolj zdravih in poskočnih upokojencev. Še dobro, da se Karel Erjavec in Dušan Semolič vsak po svoje borita za Tunizijo in Afriko in navsezadnje tudi za Azijo!
Državljane v Tuniziji in Egiptu, vsa ljudstva, ki jih čaka boj za več strankarski sistem, za demokratične volitve in za demokracijo, bi lepo prosil, naj se ne sežigajo in naj se ne tepejo, sploh pa ne streljajo s policaji. Afriške države so Evropi potrebne zaradi turistov in zaradi energentov, vendar vsaj naši upokojenci so potrebni tudi nam v Evropi, tudi mi sami bi radi izkoristili njihove potenciale, vsaj za malo delo, če za nič drugega. Vsaj tako kot študente. Včasih so zahodne civilizacije pošiljale deset tisoče študentov in sploh mladih po Indiji in Aziji, danes raje pošiljajo tja vojake, to je sicer dražje, ampak utrjuje države in stranke na oblasti.