Gorenje sprlo pol Srbije

“Gorenje sprlo pol Srbije.” Ta naslov članka v srbskem dnevniku Press morda še najbolje opisuje to, kar se je po odločitvi Gorenja, da del proizvodnje iz Slovenije preseli v Srbijo, zgodilo v sami Srbiji. Spor je zanetila odločitev Gorenja, da postavi tovarno pralnih in sušilnih strojev v v Zaječarju namesto v Valjevu. Zaradi te odločitve je prišlo do resnih trenj med ministrstvoma za gospodarstvo in finance v srbski vladi.

V Zaječar namesto v Valjevo

Minister za gospodarstvo Mlađan Dinkić, predsednik upravnega odbora Gorenja Franjo Bobinac in župan Zaječarja Boško Ničić so najprej v galeriji Narodnega muzeja v Zaječaru podpisali predpogodbo o realizaciji investicijskega projekta Gorenja v tem mestu. Minister Dinkić je ob tem ocenil, da gre za največjo tujo investicijo v vzhodni Srbiji in poudaril, da je podjetje Gorenje do sedaj vložilo 50 milijonov evrov v svoje tovarne v Valjevu in Stari Pazovi ter da se bo ta trend tudi nadaljeval. Napovedal je tudi zaposlitev 100 novih delavcev, sodelovanje s Tehnnično šolo v Zaječarju in možnost, da zaposleni s končano srednjo šolo najdejo zaposlitev v tem mestu. Toda glede na dejstvo, da Gorenje že ima eno tovarno v Valjevu in zaradi pričakovanj, da bo Gorenje nadaljevalo izgradnjo nove tovarne v tem mestu, je župan Valjeva Zoran Jakovljević za odločitev za izgradnjo nove tovarne v Zaječarju namestu v Valjevu okrivil srbsko ministrstvo za gospodarstvo, ocenil, da “je politika vmešala prste” ter da je minister Dinkić obljubil Gorenju po 10.000 evrov državne pomoči za vsako na novo odprto delovno mesto v Zaječarju, zaradi česar je Gorenje tudi spremenilo svojo odločitev o lokaciji izgradnje tovarne. Običajne državne podpore pri tujih investicijah so namreč tri do desetkrat manjše manjše (okoli od 1.000 do 3.000 evrov), v povprečju pa vsak evro državne pomoči prinese deset evrov tujih investicij. Državna pomoč za tuje investicije je doslej znašala okoli 70 milijonov evrov, to pa je pomagalo pri vlaganjih v višini 700 milijonov evrov, zaradi katerih se je v Srbiji odprlo novih 20.000 delovnih mest.

Gorenje na telefonski seji vlade

Kmalu zatem se je odzval tudi državni sekretar v ministrstvu za finance Slobodan Ilić, ki je ministra Dinkića obtožil, da otežuje in upočasnuje ekonomski razvoj države. Slobodan Ilić je namreč dejal, da se za “puljenje za obstoječe tuje investitorje in njihovo premeščanje v mesta, v katerih so župani člani politične grupacije ministra Dinkića, uporablja denar davkoplačevalcev.” Za Ilića je sporno tudi, da ministrstvo za gospodarstvo presoja tujim investitorjem, v katerih mestih in občinah v Srbiji imajo lahko tovarne, kar je v popolnem nasprotju z načeli tržne ekonomije. Ilić je ob tem še ocenil, da Dinkić odvrača pomembne investitorje s tem, da spodkopava zakon o nadzoru državne pomoči, kar ima za posledico upočasnitev evropskih integracij in manjše rasti življenskega standarda državljanov Srbije. Državni sekretar je tudi dodal, da je Dinkić odgovoren, ker “pod plaščem tako imenovane decentralizacije, regionalizacije oziroma enakomernega regionalnega razvoja, izkorišča proračunska sredstva, pridobljena od davkoplačevalcev Srbije ter sposojen denar, ki ga bo morale vračati generacije, ki prihajajo. In to samo zato, da bi krepil svojo politično grupacijo Združene regije Srbije”.
Spor je postal tako oster, da je vlada vprašanje Gorenja postavila na dnevni red svoje telefonske seje. Stranka G-17 plus sedaj zahteva zamenjavo državnega sekretarja, vse skupaj pa se dogaja v trenutku, ko so odnosi napeti, saj štrajkajo tudi vse šole v Srbiji. Ozadje spora je seveda nadvse prozaično: v Valjevu so na oblasti demokrati oziroma župan iz članov DS predsednika Borisa Tadića, v Zaječarju pa je župan iz vrst G-17 plus ki jo vodi Mlađan Dinkić.