Strankarske prihodnosti

Sredi sedemdesetih let prejšnjega tisočletja sem večkrat naletel na posameznike, ki so besno iskali najpametnejšega Slovenca. Starejši novinar, ki ga je seveda iskal med desetimi marksisti leninisti, se je docela zgrozil, ko je pri vsakem našel kakšno napako in mu je na rešetu ostal samo Slavoj Žižek. Slutil je, da to pomeni konec marksizma. Kasneje je opazil, da je najpomembnejši mož Slovenije najbrž Spomenka Hribar. Tudi ob tej ugotovitvi ni bil srečen, menil je, da to najbrž pomeni konec Jugoslavije.
Minilo je štirideset let, marsikaj se je spremenilo. Vendar se včasih sredi noči prebudim, ker se mi je sanjalo, da sem najpametnejši Slovenec in seveda zatulim od groze, ker me teži odgovornost. Če sem najpametnejši, je jasno, da moram ravno jaz najti rešitve za izhod iz krize. Seveda se hitro pomirim, spomnim se na Vlada Miheljaka in Marka Crnkoviča, če Slovenija premore ta dva, pač ne morem biti jaz najpametnejši in torej tudi ne najodgovornejši. Naslednja stopnja pomiritve nastopi, ko se spomnim na predsednika vlade, pa na predsednike koalicijskih strank, takoj na to pa še na predsednika največje opozicijske stranke. Pameten je zgolj tisti, ki ima svojo stranko in je njen predsednik. Večja kot je stranka, pametnejši in odgovornejši je. Ker pa ankete med občani povejo, koliko podpore ima katera stranke, sem seveda ogorčen, kako volivci vsak teden povečajo ali zmanjšajo razumnost in odgovornost posamezne stranke! Kako je mogoče razumnost in odgovornost iz tedna v teden ocenjevati drugače in torej kratko in malo spreminjati?

Vprašujem se, kakšna je usoda posameznih slovenskih strank? Bo katera propadla?Ali pa se kateri v resnici obeta razcvet in prihod na oblast?

S precejšnjo gotovostjo lahko rečemo, da se manjšim koalicijskim partnericam vedno slabo piše. V današnjem primeru bi se zaradi situacije kakšno pomanjšanje ali izginotje lahko dogodilo Zaresu in LDSu. Socialni demokrati pa lahko še vedno ohranijo dovolj moči, da bodo leta dvanajst manjši koalicijski partner Demokratske stranke. Kaj bi torej lahko pričakovali od Zaresa in LDS? Da se spreta s Socialnimi demokrati in si poizkušata popraviti vtis v anketah javnega mnenja na način, kakor počne Desus? Koliko smo opazili, se je Desus povzpel na tretje mesto med strankami, vsaj v anketah, in zato je bilo potrebno samo nekaj odločnega nasprotovanja Socialni demokraciji, ostali koaliciji in predsedniku vlade. Vendar ta rezultat se je izkazal za prehodnega, minljivega, skratka nezanesljivega. Čisto drugače je z Demokratsko stranko: odločna vloga v opoziciji ji vsaj ta hip obeta nekje v prihodnosti odlično zmago.

To naletimo na ključno vprašanje: Pod kakšnimi pogoji se splača vztrajati na oblasti in pod kakšnimi pogoji se splača vztrajati v opoziciji? V demokraciji stranke niso vpete samo v trenutne ankete in v trenutno vladanje, ampak hočeš nočeš igrajo nevarno igro strankarske prihodnosti. Preko strankarske prihodnosti pa nam slikajo tudi prihodnost države. Pravzaprav, uprizarjajo nam igro o prihodnosti države! Nam pa seveda pripada dolžnost, da se te prihodnosti prestrašimo ali pa celo razveselimo!

So v razmerah, ko smo vsi skupaj vezani na prihodnost Evrope, specifične domače stranke sploh dovolj usodno pomembne? Odgovor na to vprašanje bi lahko pričakovali od evropskih poslancev, ti bi nas lahko sproti obveščali, kako trdne so domače stranke v širših evropskih povezavah istih ali sorodnih strank. Če nam že evropske banke krojijo varnost pri prehajanju iz krize, bi opazovalec iz strogo domačega strankarskega okolja pričakoval nekaj vseevropske ideološke podpore. Za večino običajnih ljudi niti ni važno, če se vežejo na stranko, ki bo jutri izven parlamentarna ali pa je sploh ne bo ali pa se bo združila z neko večjo stranko. Za vse tiste tisoče, ki se ponoči prebujamo in nas preganjajo grozljive sanje: „Kaj če sem morda vseeno jaz najpametnejši Slovenec? Kaj če sem zaradi tega, ker sem najpametnejši tudi najodgovornejši ali vsaj med najodgovornejšimi?“ je pa stvar seveda popolnoma drugačna!

V tolažbo nam vsem je, da se nikomur ni potrebno prenagliti. Vseeno bo vsaj nekaj strank, ki bodo igrale vlogo manjših bratov tako v poziciji kot v opoziciji. Kadar sledimo kakšnemu od svojih strankarskih predsednikov, ne vemo, za kako pametnega in odgovornega ga bo proglasila celota volivcev. Zato, to moram pa poudariti in s tem zaključiti: vsakdo, ki je vezan na katerokoli političnih strank, bo podatek o tem, kako zelo je razumem in kako zelo utegne biti odgovoren, zvedel šele na naslednjih volitvah, pa naj bodo redne ali predhodne. Edini, ki bodo vedno razumni in vedno odgovorni, so novinarji komentatorji. Ker so pač postavljeni visoko nad kakršnokoli strankarsko pripadnost in seveda tudi in še posebej nad kakršnokoli ideologijo. Delitev dela je popolna: politiki prodajajo vsak svojo ideologijo, politiki tekmujejo vsak s svojo ideologijo za oblast nad državo, narodom in seveda tudi kulturo, čeprav to zadnje morda ni tako zelo jasno vidno. Komentatorji pa so zgolj rešeto skozi katerega kapljajo modrosti med široke ljudske množice. Rešeto je vedno trdno in vedno polno lukenj, vse ostalo pa se lahko spreminja, koliko se hoče.