Egipt med Turčijo in Iranom

V Egiptu se še zmeraj vrstijo protesti zoper egiptovskega predsednika Hosnija Mubaraka, vendar pa je večina svetovnih medijev že vse bolj zaposlena z vprašanjem, kaj čaka Egipt po odhodu sedanjega predsednika. Da bi sprememba poleg demokratizacije lahko prinesla tudi nove mednarodne napetosti, je potrdila novica iz vrha prepovedanega Muslimanskega bratstva, ki ga podpira Iran in predstavlja večinsko gibanje zoper sedanjega predsednika Egipta. V pogovoru s televizijo NHK je namreč namestnik voditelja muslimanskega bratstva Rashad al Bajumi potrdil, da v njegovi organizaciji razmišljajo o tmeljiti reviziji in odstopu od zunanje politike Egipta po prihodu na oblast. Bajumi je namreč dejal, da bo po oblikovanju začasne vlade in odstopu egiptovskega predsednika Mubaraka “mirovni sporazum z Izraelom odpravljen.” Egipt je bil sicer prva arabska država, ki je priznala Izrael in s to državo podpisala mirovni sporazum leta 1979. Egipt je tudi najpomembnejši posrednik v izraelsko-palestinskih pogajanjih. Muslimanska bratovščina se res ukvarja tudi s karitativno dejavnostjo, šolanjem in socialno pomočjo za svoje člane, toda kljub temu je ti tudi organizacija, ki si želi egiptovsko družbo odvrniti od sekularizma in za vrnitev k islamskim temeljem vladavine.

S temi vprašanji so se danes na 47. varnostni konferenci ukvarjali tudi v nemškem Münchnu. Nemška kanclerka je izrazila prepričanje, da bo v Egiptu prišlo do mirnih in preudarnih spremembin je pri tem spomnila na padec Berlinskega zidu leta 1989 in dogodke, ki so sledili. Po njenih besedah so tudi takrat ljudje neučakano pričakovali spremembe. Poudarila pa je, da je proces tranzicije dolgotrajen in zato Egipčane pozvala k potrpežljivosti. Merklova je nato še dodala, da bo pri spremembah v Egiptu sodelovala in svojo pomoč ponudila tudi Evropska unija. Ban Ki Moon je medtem poudaril, da so dogajanje v Egiptu in pred tem že v Tuniziji spodbudili negotovost, revščina, korupcija in pomanjkanje demokracije. tudi ameriška državna sekretarka Hillary Clinton je voditelje na Bližnjem vzhodu pozvala, naj kljub tveganju za kratkotrajno nestabilnost sprejmejo demokratične reforme. Dodala je, da so spremembe nujne za okrepitev arabskih narodov, da ne bodo več podvrženi skrajnim ideologijam.

Drugačni glasovi podpore pa prihajajo iz Irana. Iranski zunanji minister Ali Akbar Salehi je namreč dejal, da Iran podpira protestnike v Egiptu in drugih državah severne Afrike, ki kažejo, kako velika je potreba “po koncu diktatorskih režimov”, kjer si ljudje želijo “vzeti usodo v svoje roke”, kritiziral pa je tudi ameriško “vmešavanje v notranje egiptovske zadeve.” Izrazil je tudi prepričanje, da “egiptovski bratje in sestre ne bodo več tolerirali kriminal cionističnega režima”.

Kljub takšnim ocenam pa predvsem turški komentatorji opozarjajo, da so strahovi pred tem., da bi Egipt lahko postal novi Iran, pretirani. Komentator Ergun Babahan v Novem Zaamanu opozarja, da “Egipt ne bo postal ovi Iran, lahko pa postane nova Turčija”, kajti po njegovi oceni množice na ulicah kot model države, ki si je želijo vidi Turčijo, ne Iran. “Turčija kaže, kako lahko muslimanska država uživa demokracijo in istočasno ostane zvesta svojim vrednotam in preteklosti. To pa izvaja na ta način, da dokazuje, da ima islamska demokracija iste vrednote kot EU… Turčija je postala model s Stranko za pravičnost in razvoj, ki je na oblasti zaradi večstrankarskih volitev in ki se je uprla Izraelu, ne da bi vzpodbujala antisemitizem. Ta stranka se ne prikljanja Washingtonu ali Bruslju.”

Položaj v Egiptu pa kljub napovedim protestnikom, da bo petek “dan odhoda” Hosnija Mubaraka v tem trenutku še vedno ni nič bolj jasen kot doslej. Po zadnjih poročilih so se protestniki zbrali pred trgom Tahrir in s telesi ter barikadami vojski ter tankom preprečili vstop na trg. Ša več pozornosti pa je vzbudila vest o eksploziji plinovoda na severu Sinajskega polotoka. Oblasti so kasneje potrdile, da je bila po eksploziji prekinjena dobava plina v Jordanijo, uradno pa naj bi bila za eksplozijo krivo “iztekanje plina”, čeprav naj bi po orvih poročilih nekaterih medijev plinovod napadli neznanci.