Razgaljeni Berlusconi

»Fotografije razuzdanega večernega dogajanja obstajajo, ni jih malo, so na trgu in dosegajo res visoke cene. Na najmanj eni od njih je Silvio Berlusconi brez obleke in obdan z dekleti. Predsednik vlade ve za obstoj teh fotografij in trepeta. Skoraj bolj kot sodnega postopka se boji podob, ki lahko nenadzorovano zakrožijo,« sta minuli petek v članku Razgaljeni papi zapisala novinarja časnika Il fatto quotidiano, enega najmlajših italijanskih dnevnikov. Seveda sta imela v mislih pravo podzemno dražbo fotografij slabše ločljivosti, ki so jih na zabavah v več premierovih domovanjih z mobilnimi telefoni posnele udeleženke, zdaj pa se zanje potegujejo številni italijanski tedniki, saj naj bi imele takšno težo, da bi morda lahko celo spremenile politično prihodnost države.

Črnilo na časopisnem papirju se še ni niti dobro posušilo, ko je v uredništvo prispelo sporočilo, ki ga je podpisal Daniele De Paoli, generalni sekretar italijanskega organa za varstvo osebnih podatkov. V njem je urednika pozval, naj uradu varuha zasebnosti do torka, 8. februarja, do 14. ure dostavi ustrezne dokaze za svoje navedbe. Da se je ta sicer »neodvisni« upravni organ odzval s takšno naglico, sta dosegla Berlusconijeva odvetnika Niccoló Ghedini in Piero Longo, ki sta istega jutra zoper časnik vložila še kazensko ovadbo in poskrbela, da so mediji dobili sporočilo, v katerem sta zapisala: »Fotografije golega predsednika vlade v intimnih okoliščinah z dekleti ne obstajajo, če pa so se že pojavile, so ponarejene.« Seveda nista pozabila dodati opozorila, da je za nezakonito pridobivanje podatkov ali podob o zasebnem življenju »oškodovanca« v zasebnih prostorih po italijanskih zakonih predvidena zaporna kazen od 6 mesecev do 4 let. Enaka kazen čaka tudi vse, ki bi takšno gradivo razširjali.

A podobe s fotografij, za katere naj bi bil posrednik ene od številnih papi girls pred časom od neke revije že zahteval več kot milijon evrov, menda še zdaleč niso tako nedolžne, kot zatrjujejo Berlusconi in njegova odvetnika: po njihovem naj bi šlo za večere s karaokami in z brezalkoholnimi pijačami. Toda ena od udeleženk pravi, da so zabave v njegovem domu v mestecu Arcore še najbolj spominjale na prizore v kurbiščih, kjer gostje brez sramu otipavajo intimne dele teles deklet, tudi najmlajših. Takšne navedbe potrjuje trebušna plesalka Maria Makdoum: »Po večerji je predsednik rekel: 'Zdaj se gremo bunga-bunga.' Znašli smo se v nevelikem prostoru, podobnem diskoteki, opremljenem tudi z drogom za lap dance. Dvojčici De Vivo, oblečeni le v spodnjice in nedrček, sta se premieru in njegovemu prijatelju (osemdesetletnemu direktorju ene od premierovih televizij) Emiliu Fedeju približali z erotičnimi kretnjami, potem pa so se otipavali po osramju.« Morebitni obstoj zgovornih fotografij bo le še potrdil sume o spodbujanju mladoletnic k prostituciji, za katere so milanski sodniki zbrali dokaze že s prisluškovanjem in z zaslišanjem številnih prič.

Berlusconijevi popularnosti niso škodile niti desetine zakonov ad personam, niti vpletenost v politične zarote, niti skoraj feminilna skrb za osebni videz in ne neštete neokusne izjave, zaradi katerih se je država v očeh mednarodne skupnosti znašla niže kot kadarkoli prej. Dramatičen preobrat v javnem mnenju se je zgodil lani, ko se je, tako kot vselej, ko je bil Berlusconi ali kateri od njegovih sodelavcev obdolžen kakega nizkotnega dejanja, zganila celotna armada predsedniku privrženih odvetnikov, novinarjev, poslancev in »razumnikov«, ki so v želji, da bi ostali pri koritu, kričali, da ne gre za kaznivo dejanje. Spodbujanje k prostituciji v zasebnih prostorih med polnoletnimi, ki v spolne stike z znatno starejšimi osebami privolijo iz osebnih razlogov ali zaradi osebnih koristi, res ni kaznivo dejanje, a tokrat se zdi, da Italijanom ne gre več le za zakonske, temveč za etične omejitve. Kazenski zakonik ni skupek priporočil, kako naj se državljani vedejo, temveč skupek najnižjih družbenih norm, ki jih ne smejo prekoračiti, da se ne bi znašli v zaporu.

»Nedolžno druženje« pohotnega premiera in njegovih slinastih prijateljev z mladoletnimi Noemi Letizio, domnevno hčerko dolgoletnega prijatelja, Ruby, domnevno nečakinjo egiptovskega »predsednika« Hosnija Mubaraka, in kdove koliko drugimi še je kost, ki se je Italijanom zataknila v grlu. Berlusconi si, dokler bodo z njim povezane govorice ostale na ravni suma, ne kaznivega dejanja, domišlja, da si bo še stotič rešil kožo. Odvetnikom bo spet plačal več sto tisoč evrov, domnevnim neokuženim pričam in »izvedencem« pa tudi milijone, da bodo skušali ovreči verodostojnost omenjenih fotografij pred sodišči.
Emilio Fede se je v prisluhih že izdal, da je nekemu dekletu iz žepa plačal 10 tisoč evrov, da je zbrisalo nekaj »nedolžnih« fotografij s svojega mobilnika. Ni si težko predstavljati, da imajo poleg sodelavcev agencij, ki se te dni kot levi borijo za fotografije, največ gotovine s seboj prav premierovi plačanci. Zelo verjetno je, da fotografije ne bodo nikoli objavljene, a morda to niti ni več tako pomembno. Ta hip se zdi, da so si Italijani podobe z njih že izrisali v glavah.