Precenjene naftne rezerve

Eden od dokumentov, ki jih je objavila spletna stran Wikileaks kaže, da Savdska Arabija morda nima toliko zalog nafte, kot so predvidevale dosedanje ocene. Depeše iz ameriškega veleposlaništva v Rijadu, ki jih je objavil Guardian, namreč kažejo, da so bile zaloge savdske nafte za 40 odstotkov oziroma 300 milijonov sodčkov višje od resničnih zalog. Ge za oceno Sadada Al-Husseinija, nekdanjega vodje izkoriščanja nafte v savdskem državnem naftnem podjetju Aramco, ki jo je povedal ameriškemu generalnemu konzulu v Rijadu. Istočasno naj bi ta strokovnjak povedal, da Savdska Arabija ne bo uspevala črpati 12,5 millijonov sodčkov dnevno, da bi lahko še naprej vzdrževala nizko ceno nafte ter da bo “vrhunec črpanja nafte” dosežen že prej kot leta 2012. Takoj za to informacijo so v Wall Street Journalu objavili oceno Angusa Mcdowalla, ki se je pogovarjal z Al-Husseinijem, ki naj bi mu potrdil, da gre za oceno “nafte na področju” torej odkrite in še neodkrite nafte, kar naj bi pomenilo, da so omenjene ocene “manj zastrašujoče” kot se je zdelo ter da “svet energije izgleda tako, kot je bil videti včeraj.”

Ne glede na ta poskus “omejevanja škode” pa je vse več podatkov ki kažejo na to, da svetovno povpraševanje ne uspeva dohitevati proizvodnje nafte, ki bi jo očitno lahko zmanjkalo prej, kot pa je bilo to mogoče predvidevati še pred nekaj leti. To kažejo tudi dogajanja na naftnem trgu. Cena nafte je v zadnjem času zaradi vse večjega povpraševanja trgov in krize na Bližnjem vzhodu zrasla na preko 103 dolarja za sodček, takoj po odstopu Mubaraka pa je padla za odstotek in pol ter se ustalila na okoli 100 dolarjih za sodček. Kljub temu je to je najvišja cena nafte po septembru leta 2008. Po ocenah analitikov bi desetodstotno zvišanje cen nafte na svetovnih trgih, ki bi trajalo eno leto, lahko povzročilo izgubo 270.000 delovnih mest v ZDA.

Nafta pa je imela posredno veliko vlogo tudi v zapletu in razpletu egiptovske krize. Egipt je vrhunec proizvodnje nafte dosegel leta 1996, ko je dnevno proizvajal 922.000 sodčkov. Od tedaj je proizvodnja egiptovske nafte upadla za 26 odstotkov in pada še naprej, saj so najdišča egiptovske nafte vse bolj izčrpana. Težava je hujša tudi zato, ker je Egipt zaslužke iz naftne industrije uporabljal za subvencije pri cenah osnovnih življenskih potrebščin. S padanjem zaslužkov od prodaje so skopnele tudi subvencije za hrano. In ker Egipt za razliko od ZDA ne more preprosto natisniti več dolarjev in jih ponuditi tujim kupcem (npr. Kitajski), saj Egipt za nakup svoje valute ne najde dovolj kupcev (za razliko od ZDA, ki izkoriščajo položaj dolarja kot “svetovne rezervne valute”), državo pesti inflacija z dvomestnim številom.

Egiptovski protesti pa so na visoke cene nafte vplivali tudi posredno, saj se skozi Sueški prekop pod nadzorom Egipta dnevno transportira okoli tri milijone sodčkov nafte, večina tankerjev iz Saudske Arabije, Kuvajta in drugih držav proizvajalk nafte pa je namenjenih v ameriška pristanišča in v manjši meri v Evropo, kjer se oskrbujejo tudi z nafto iz Rusije ter severnega morja. Egipt sicer od tranzita skozi prekop letno dobi okoli 2,2 milijarde dolarjev, okoli 2 milijardi pa še od vlade ZDA kot pomoč – in po mnenju številnih analitikov je prav ta “zlahka zaslužen denar” eden od vzrokov za to zaustavitev procesov modernizacije v Egiptu. Zato bi manj nafte, paradoksalno, res lahko pomenilo več demokracije na Bližnjem vzhodu. Ni pa seveda nujno, da bodo novi bližnjevzhodni demokrati zmeraj delovali tudi v skladu z željami ameriških in evropskih držav. Vendar to ne pomeni, da spremembe v Egiptu in Tuniziji niso korak naprej. Logika, da so “naši avtokrati” pač boljši od “njihovih demokratov”, je bila namreč že doslej kriva za velko preveč represije v svetu.