Devica Libija in njen zvodnik

Po preklicu sankcij leta 2004 je Libija odprla vrata tujim vlagateljem in zdaj doživlja nagel gospodarski razvoj; dokaz za to so tudi novi razkošni hoteli in poslovne stolpnice v Tripoliju. Toda hkrati Libija ostaja zelo zaprta država z nesvobodno družbo, ki se vedno bolj zaveda, da ji ne vlada več represivna politična manjšina, temveč gospodarska elita. V bistvu pa gre seveda za isti režim, iste ljudi.

Let iz Rima v Tripoli sem proti svoji volji preživel v družbi dveh razposajenih libijskih mladeničev s polizanimi lasmi in sveže naparfumirano obleko D & G. Skupaj sta znala okoli 30 angleških besed, s katerimi jima je nekako uspelo naplesti impresivno dolgo hvalnico svoji državi s polnim imenom Velika socialistična ljudska libijska arabska džamahirija. Da je to sploh super država, ni dvoma, sta zavzeto ponavljala, a da se je treba paziti. V skladu s tem sta me, ko se je letalo že začelo spuščati nad od sonca prežgano zemljo tisočih rjavih odtenkov, še pokroviteljsko opomnila, da je Libija »zelo muslimanska država« in da je treba imeti to venomer na umu. To je bilo neprijetno presenečenje. Ne le da je ta njuna trditev omajala mojo že tako borno predstavo o Libiji kot klasični socialistični državi, nekakšni afriški Jugoslaviji, temveč me je spomnila tudi na to, da imam v nahrbtniku sendvič z domačim pršutom, lastništvo že nekaj dekagramov svinjine pa je v strogih islamskih državah lahko sila nerodna stvar. Bremenilne dokaze sem prežvečil in pogoltnil, medtem ko sem čakal na potrditev vizuma v dolgi koloni, obkrožen z mladimi delavci iz Bangladeša, ki so vstopali v državo že oblečeni v modre uniforme gradbenega podjetja Azure Bengal Ltd.

Da o Libiji nisem vedel nič, ni povsem točno. Vedel sem recimo, da je to ena izmed tistih držav, v katere ne moreš priti zares pripravljen. Resda je oddaljena zgolj slabi dve uri letenja iz Rima, toda sodeč po tem, koliko vemo o njej, bi bila lahko tudi na drugem koncu sveta. Libijska družba je enigma v vseh pogledih že preprosto zato, ker o njej nikoli nič ne slišimo. V Libiji živi šest milijonov ljudi, a z vidika zahodnih medijev najbrž ne bi bilo kaj prida razlike, če bi v njej prebival samo Moamer El Gadafi, nepredvidljivi avtokrat, mož političnih ekscesov, ki že štiri desetletja meče svojo mračno in težko senco na vso državo. Njegovi portreti na letališču obiskovalcu sporočajo: »Prišel si k meni domov. In ni nujno, da si dobrodošel.«

Libija odpira vrata - za kapital

Turizem? Ee, ne hvala.

Ujeta generacija

Po Gadafiju Gadafi

Reportaža je bila objavljena leta 2009, v 44. številki Mladine.