Libija kot Jugoslavija?

Kljub temu, da so veliki deli Libije že v rokah upornikov in Moamer Gadafi od večjih mest nadzoruje le še Tripolis, libijski voditelj vztrajno zanika dejstva o spremenjenem položaju v državi. Za organizacijo demonstracij še naprej obtožuje Al Kaido, za protestnike trdi, da so pod vplivo mamil in ocenjuje, da ga je “zahod izdal”. Gadafi je odpustil tudi vodjo obveščevalne službe Abdulaha Al Senusija, ki naj bi veljal za ključnega človeka pri brutalnem zatrtju protivladnih protestov in na položaj imenoval enega svojih telesnih stražarjev, Mansura Al Kasija. V pogovoru za ABC in BBC pa je šel še korak naprej in v Tripolisu celo zanikal, da je v Libiji sploh karkoli narobe. “Na ulicah ni demonstracij,” je dejal Gadafi. Ko mu je novinar BBC-ja Jeremy Browen dejal, da je protestnike istega dne videl sam, na lastne oči, se je Gadafi nasmejal ga mirno vprašal “Ali nas podpirajo?” “Ljubijo me, vsi moji ljudje so z mano, vsi me imajo radi. Umrli bodo, da bi me zaščitili, moji ljudje.” Ameriška veleposlanica v OZN Susan Rice je takoj zatem ocenila, da to, da se Gadafi lahko smeji ameriškim novinarjem, medtem ko pobija lastne ljudi, kaže, kako nesposoben je za vodenje in kako je “oddaljen od realnosti”. V libijskem veleposlaništvu v ZDA so v znak protesta zoper Gadafija danes tudi zamenjali zastavo Libije in namesto sedanje razobesili zastavo, ki je bila v veljavi do leta 1969, ko je oblast prevzel Gadafi.

Poročila o tem, kaj se v Libiji res dogaja, so medtem še vedno nejasna. Generalni sekretar OZN Ban Ki Moon je ob uvedbi sankcij VS OZN proti Gadafiju in njegovim sodelavcem in članom družine navajal številko okoli 1000 žrtev spopadaov, medtem ko je libijski veleposlanik v OZN, ki je uvedbo sankcij podprl, govoril o najmanj 2000 žrtvah spopadov med Gadafijevimi privrženci in uporniki. Ali Suleiman Audžali, veleposlanik Libije v ZDA, ki ga je Gadafi sicer poskusil zamenjati, je Wolfu Blitzerju iz CNN-a režim opisal “kot zelo krut”. ”Mislim da vsi vemo, da je nor. Toda doslej nismo imeli alternative. Ni bilo poti do tega, da se ga znebimo,” je dejal Ali Suklejman Audžali, ki je za Gadafija delal več kot 40 let. Libijska vlada je medtem State Department že obvestila o zamenjavi veleposlanika Libije v ZDA.

Vendar pa položaj ostaja nevaren tudi v primeru hitrega padca Gadafija. Za razliko od Egipta, kjer je vojska ostala v vlogi posrednika in je vzdrževala red vse do odstopa Mubaraka in tudi po njem, je v Libiji položaj nejasen, država pa je razcepljena. Na eni strani so protestniki, ki so se jim pridružili deli oboroženih sil, na drugi strani pa Gadafijevi privrženci z delom armade. Strokovnjaki opozarjajo, da je strah v obeh taborih velik, saj obe strani pričakujeta, da bo v primeru zmage ene ali druge prišlo do velikega prelivanja krvi – to pa povečuje možnost državljanske vojne, ki jo je napovedoval tudi Gadafijev sin Saif. K takšnemu razvoju dogodkov bi lahko privedle tiudi zgodovinske delitve. Libijski vzhod in sever poseljujejo plemena, ki so pred letom 1969 podpirala kralja. Ti predeli, predvsem pa mesta kot so Bengazi, so po letu 1969 nazadovala, bolje pa se je godilo južnim in revnejšim delom Libije, ki ostajajo zvesti Gadafiju. Gadafi je svojo vladavino naslanjal na okoli 130 poglavarjev plemen, med katerimi jih je okoli 30 res pomembnih. Večina teh plemenskih poglavarjev je že prešla na stran upornikov, vendar ne vsi. Vse to pa lahko privede do “balkanizacije” Libije, če bi enotna fronta upornikov po padcu Gadafija razpadla na več frakcij, ki bi se borile za nadzorn nad deli države. Prav to pa je napovedoval tudi Gadafijev sin Saif v svojem nedavnem govoru, ko je dejal, da so Libijci “pred dvema možnostima”, ter da gre za zgodovinski trenutek, po katerem desetletja “ne bo več ničesar.” “Huje bo kot v Jugoslaviji, če ne izberemo prve možnosti. Gadafi ni Mubarak ali Ben Ali, klasičen voditelj, on je voditelj ljudi. Deset tisoč Libijcev prihaja, da bi ga branili. Libijci prihajajo preko obal zato, da bi ga branili. Tudi vojska je tukaj in bo odigrala veliko vlogo, pa naj stane kolikor pač bo. Vojska bo odigrala veliko vlogo, to ni vojska Tunizije ali Egipta. Podpirala bo Gadafija do zadnje minute,” je zagrozil Saif. Da to niso prazne besede, se je pokazalo v trenutku, ko je Gadafiju zvesto letalstvo bombardiralo baze upornikov v Ajdabija, okoli 150 kilometrov južno od Tripolija.

Sicer pa bi se po pisanju švedskega Inštituta za mirovne študije (SIPRI) Gadafi in njegovi družinski člani – če bi se kriza v Libiji res hitro končala - lahko že kmalu preselili v Belorusijo. Po navedbah inštituta na to možnost nakazujejo poleti Gadafijevih zasebnih letal v zadnjih sedmih dneh iz Tripolisa v Belorusijo. Siprijev strokovnjak Hugh Griffiths je za švedski radio SR povedal, da so nadzorni sistemi za transport orožja brez dvoma identificirali polete v Belorusijo. Belorusija naj bi v zadnjih tednih v Libijo poslala tudi 40 ton orožja, Gadafi pa naj bi z zasebnimi letali v Belorusijo kot plačilo za to najverjetneje poslal diamante. Beloruskega predsednika Aleksandra Lukašenka na Zahodu pogosto označujejo kot "zadnjega evropskega diktatorja". Nadaljuje pa se tudi plenjenje libijske lastnine. Z Dunaja so prav tako sporočili, da je avstrijska narodna banka v skladu s sankcijami EU odredila zamrznitev premoženja Gadafija in njegovih bližnjih. Bankam je posredovala seznam oseb, za katere velja ukrep. Sporočila je še, da ima Libija v avstrijskih finančnih ustanovah 1,2 milijarde evrov, ni pa jasno, koliko od tega je v lasti Gadafija in njegovih bližnjih.