SCT izgubil most v Beogradu

V Srbiji so mediji pod nadzorom vladajoče politike v času finančnih težav slovenskega SCT-ja pridno molčali o dogajanju v Sloveniji. Aktualna oblast je namreč dala zeleno luč za celo vrsto poslov z SCT-jem, zgodbe o nepravilnostih v Sloveniji pa bi lahko skazile javno podobo politikov, ki so odobrili projekte. V Beogradu je med največjimi na primer gradnja mostu čez Ado, ki ga SCT gradi skupaj z avstrijskim podjetjem Porr. Pogodba v vrednosti 36 milijonov evrov z mestom Beograd, ki ga vodi podpredsednik vladajoče Demokratske stranke (DS) Dragan Djilas je bila podpisana decembra 2010. O tem, za kako pomemben projekt gre je še danes razvidno na spletni strani SCT-ja, kjer se hvalijo z naslednjim opisom projekta: ”V Beogradu, prestolnici Balkana, se izvaja "mega-projekt. V gradnji je ikonski most prek Save z rekordnimi dimenzijami, glavnim razponom 376 m ter pilonom višine 200 m. SCT je partner v Konzorciju Most Sava, ki uspešno gradi most po slovenski zasnovi. Glavni most dolžine 964 m ter širine 45 m je zasnovan kot most s poševnimi zategami z enim pilonom ter ekscentrično postavljenimi kabli. Na poševnih zategah sta razpona 200 in 376 m, ki se nadaljujejo v kontinuiran sistem z razponom od 70 do 108 m velikosti. Most ima 6 pasov za cestna vozila, 2 tira za lahki metro ter 2 hodnika za pešce in kolesarje. Voziščna greda je visoka 4,75 m ter je izvedena iz jekla v glavnem razponu ter iz prednapetega betona na preostalem delu. Pilon višine 200 m ima unikatno obliko igle. Izvajalska pogodba je bila podpisana aprila 2008, gradnja se je začela oktobra 2008, zaključek pa se predvideva v letu 2012. Vrednost osnovne pogodbe znaša 118 milijonov evrov brez DDV.”

Most naj bi bil celo tako edinstven, da si ga je nedavno prišla ogledati in posnela ekipa kanala Discovery, kar je bila za srbske medije in oblast seveda nadvse dobrodošla novica. Vendar je sedaj srbska javnost toliko bolj začudena nad dejstvom, da je mesto Beograd sedaj nenadoma prekinilo pogodbo z SCT-jem, menda zato, ker slovensko podjetje do določenega datuma ni predložilo dodatne bančne garancije. SCT pa ni izgubil samo posla izgradnje mostu, pač pa tudi dovoznih cest do mostu. O prekinitvi posla je bila obveščena tudi Evropska investicijska banka.

O različnih težavah SCT-ja srbska javnost namreč sploh ni bila obveščena že od konca leta 2008 naprej, zato ni nenavadno, da v Srbiji mediji kot začetek težav SCT-ja navajajo šele “30. december 2010”, ko je SCT uradno razglasil, da so podjetja v njegovi skupini v postopku stečaja. Ko je namreč oktobra leta 2008 na vrh srbskega osrednjega časnika Politika ob podpori Demokratske stranke (DS) Borisa Tadića prišel Dragan Bujošević, so njemu podrejeni uredniki Politike informacije o težavah SCT-ja iz Slovenije pričeli dosledno zavračati kot popolnoma “nezanimive” za srbsko javnost. Ob takšnem medijskem molku o podjetju SCT je bila nato novembra 2010, ko je Politika pričela z odpuščanjem 120 zaposlenih, podpisana še pogodba med mestom Beograd in SCT-jem o izgradnji dovoznih cest do mostu.

Nekaj podobnega se je zgodilo v beograjskih Večernjih novostih, ki jih država nadzoruje zaradi nejasnih lastniških razmerij (kar je nedavno kritiziral tudi Evropski parlament). Urednikom v večernjih Novostih je bilo naročeno, da morajo vsako informacijo iz Slovenije, povezano s podjetjem SCT, za tisk odobriti osebno glavni urednik Večernjih novosti Manojlo Vukotić. Nobena takšna informacija ni bila “odobrena” in zato tudi ni bila objavljena v tem časniku. Informacije o težavah SCT-ja je zato objavil samo tednik Arena, ki pa je bil takoj po objavi drugega članka o težavah SCT-ja - nenadoma ukinjen.

Kljub temu je sedaj mestna oblast meščanom Beograda zagotovila, da bo most “ne glede na zastoj zgrajen v načrtovanih rokih”. V Sloveniji je bilo v poslovanju SCT-ja običajno, da je to podjetje projekte dobilo z nizkimi cenami, ki jih je podražilo z aneksi, v Srbiji pa se je oblast že po razglasitvi stečaja SCT-ja odločila za zelo zanimivo in popolnoma obratno “misijo nemogoče” ter od podjetja v stečaju pred dvema tednoma – menda zato, “da bi se zaščitil interes mesta Beograda” - zahtevala “dodatne bančne garancije”. Vse to je bilo seveda bolj marketinška poteza oblasti, s katero je lokalna oblast poskusila pozornost javnosti odvrniti od zanimanja za sklepanje poslov z nesolidnim podjetjem ter se prikazati v vlogi zaščitnika javnega interesa. Ker SCT novega pogoja (kar je bilo predvidljivo) ni uspel izpolniti, je bilo to dejstvo izkoriščeno kot razog za prekinitev pogodbe, zaradi česar mesto Beograd podjetju SCT tudi ni vplačal obroka šestih milijonov evrov.

Vendar pa je to očitno samo začetek odkrivanja vrste neprijetnih resnic. Predsednik mestnega odbora opozicijske Nove Srbije Borislav Borović je namreč izjavil, da je nejasno, kako je lahko cena mosta preko Ade Ciganlije, od trenutka podpisa pogodbe o izgradnji z 118 milijonov evrov narasla na kar 430 milijonov. "Trdimo, da so vsi postopki, ko gre za izgradnjo mostu nezakoniti. Nejasno je, kako je lahko cena mostu v dveh letih narasla za več kot 300 milijonov evrov,” opozarja Borović, ki predlaga, da se ob razkrivanju nepravilnosti v rudniku Kolubara preuči tudi postopek odločanja v primeru izgradnje največjega mosta v Srbiji ter da zahtevajo “odgovornost tistih, ki so bili v razpisni komisiji”.