Gadafi zmaguje

James R. Clapper, direktor nacinalne varnosti, je med zaslišanjem v komiteju za oborožene sile v ameriškem Senatu ocenil, da je Gadafi v zadnjem času uspel urediti svoje sile ter da so njegove sile “veliko bolje opremljene” kot uporniki, ter da imajo zato prednost pred njimi. Nekateri člani omenjenega senatnega komiteja, med njimi tudi senator John McCain in senator Joseph I. Lieberman so v zadnjih dnevih sicer pritiskali na administracijo Baracka Obame in zahtevali, da bolj agresivno intervenira v Libiji in to z uvedbo cone prepovedi preletov ali pa z neposredno pomočjo upornikom. Lieberman je na koncu zaslišanja potrdil, da “obstaja resna možnost, da bo režim zmagal” ter da je to “zelo slaba rešitev.” Na vprašanje, ali bi uvedba cone prepovedi preletov pomenila vojno, je James R. Clapper dejal, da se mora o tem “posvetovati s pravnikii” da pa je njegovo “splošno prepričanje” da bi uvedba takšne cone bilo “akt vojne.”

Zaslišanje se je zgodilo prav v trenutku, ko je Francija najpomembnejšo uporniško skupino priznala kot legitimno predstavnico dežele in pozvala svoje evropske države, da storijo enako, da bi na ta način pospešili padec Gadafija. Francija je svojo odločitev sprejela v Parizu v trenutku, ko se evropski obrambni ministri nahajajo v Bruslju in ocenjujejo predloge za vojaške, diplomatske in humanitarne korake za razrešitev krize v Libiji. K intervenciji so pozvali tudi veleposlanika Libije v OZN in ZDA, ki sta oba prestopila na stran upornikov. Oba sta pozvala administracijo ZDA, da Nacionalni prehodni svet priznajo kot edino legitimno vlado Libije.

Na nezavidljiv položaj upornikov opozarjajo tudi vojaški analitiki. Inštitut za strateške študije opozarja predvsem na dejstvo, da se večina težjega orožja še vedno nahaja na zahodu države, pod nadzorom sil Moamerja Gadafija. Ker je Libija večinoma puščavska je namreč večina vojašnic razporejena na obrobju večjih mest, predvsem Tripolisa, Misrate, Sirta, Bengazija in Tobruka. Misrat, Bengazi in Tobruk so v rokah upornikov in iz vojašnic v teh mestih so uporniki dobili tudi največ orožja. Vendar pa se v Bengaziju in Tobruku nahaja samo nekaj mehaniziranih enot vojske. V nasprotju s tem pa se južno od Tripolija nahaja velik obroč sil, zvestih Moamerju Gadafiju. Gre za mehanizirano brigado, ki se nahaja okoli 50 kilometrov južno od Tobruka. Gadafi lahko računa tudi na letalsko podporo z vojaških letališč v Sirtu in Tripulisu. Uporniki imajo sicer v rokah eno od največjih letališč, letališče Gamal Abdul el-Nasser, okoli 16 kilometrov južno od Tobruka. Vendar pa zaradi pomanjkanja pilotov in drugih sredstev ne uspejo uporabljati. Uporniki so južno od Bengazija kljub temu zasegli velike količine strojnic, raketnih metalcev, protiletalskih topov in tudi večcevnih metalcev BM21 Grad. Vendar je te sile skoraj nemogoče transportirati v bližino fronte. Podobno je s tanki – medtem ko imajo uporniki nekatere enote opremljene z zastarelimi ruskimi tanki T-55 imajo Gadafijeve sile v rokah tanke T-72. V se to so razlogi, zaradi katerih Gadafijeve sile lahko izvajajo kontraofenzivo. Vendar pa imajo uporniki v rokah tudi večje število protiletalskih topov ZSU 23 mm in 107 milimeterske raketne metalce. Gadafijeve sile pa imajo poleg sodobnejših tankov T-72 in T-62 še oklepne transporterje BMP1, ki so razporejeni okoli glavnega mesta. Proti upornikom pa uporabljajo tudi letala MiG23 Flogger in helikopterje Mi-25/35 ter samohodne topove 2S1, ki so večji od vsega, kar imajo na razpolago uporniki. Kljub temu pa se Gadafijeva stran sooča s precej nizko moralo, v nasprotju z uporniki, ki so kljub slabi opremi z lahkoto odbijali številne napade armade. V Beli hiši naj bi sicer preučevali tudi o pomoči upornikom v orožju, ne glede na to, da je to v skladu z zadnjo resolucijo VS OZN o Libiji to prepovedano. Vendar pa bi se to lahko vrnilo tudi kot bumerang - ZDA so v Afganistanu z okoli 1000 prenosnimi raketami Stinger oborežile mudžahedine in s tem bistveno ogorzile sovjetsko prevlado v zraku, toda to orožje je bilo kasneje uporabljeno tudi proti ZDA. Orožje iz oropanih vojašnic v Libiji bi lahko prišlo tudio do Čada ali Sudana in bo celo ne glede na to, kako se bo vojna iztekla, še dolga leta destabiliziralo severno Afriko.