Kultura / Komunistični film

Predstavljajte si, da libijsko ljudstvo ujame Gadafija. Da ga zgrabi. Da ga potegne iz oklepnika ali pa letala, s katerim skuša zbežati v Čad, Savdsko Arabijo ali Severno Korejo. In predstavljajte si, da mu libijsko ljudstvo potem sodi. Gadafi bi gotovo vreščal, da tega sodišča ne prizna, da je vse, kar mu očitajo, le navadna laž in da ni streljal na svoje ljudstvo. Točno, Gadafi bi izgledal tako, kot je leta 1989 izgledal Nicolae Ceausescu. Ko je sedel pred ad hoc ljudskim sodiščem, je ponavljal, da tega sodišča ne prizna, da mu lahko sodi le ljudska skupščina, da ni streljal na svoje ljudstvo in da je vse, kar govorijo, le laž, laž in nič drugega kot falš.

In s tem slovitim prizorom se začne romunski dokumentarec Avtobiografija Nicolaeja Ceausescuja - avtobiografija, ne biografija. Kajti potem se odvrti zgodovina njegovega vladanja, kot so ga zabeležile njegove kamere - kamere njegovega režima - uradne kamere - kamere, ki so glorificirale vsak njegov korak. Ko prevzame oblast. Ko gradi bloke in stanovanja. Ko odpira tovarne. Ko govori na partijskih kongresih. Ko je vsak njegov - še tako prazen - predlog sprejet z ovacijami in navdušenim dvigovanjem rok. Ko nastopa kot heroj in najboljši prijatelj. Ko pleše. Ko se poljublja. Ko plava v Črnem morju. Ko hribolazi v Karpatih. Ko šofira. Ko kupuje. Ko igra odbojko. Ko lovi. Ko gleda parade. Ko praznuje. Ko si ogleduje vasi. Ko hvali romunski kruh in dialektični materializem. Ko sprejema tuje državnike. Ko obsodi rusko okupacijo Prage. Ko ga Nixon nagovarja v romunščini. Ko obišče angleško kraljico. Ko ga slavijo v Severni Koreji. Ko obišče Hollywood. Ko ga odpeljejo na turo po studiu Universal.

Pred nami se kronološko valijo le arhivski posnetki. Nobenih igranih dodatkov, nobenih komentarjev, nobenih pojasnil, nobene naracije. Vidimo le to, kar so posnele uradne kamere, ali bolje rečeno - vidimo le to, kar je posnel Ceausescu. V Avtobiografiji Nicolaeja Ceausescuja - enem izmed mnogih finih dokumentarcev, ki jih bo med 23. in 30. marcem zavrtel Festival dokumentarnega filma v Cankarjevem domu (in Kinodvoru) - vidimo pač Romunijo skozi oči Nicolaeuja Ceausescuja, ki je videti kot pionir in glavni junak resničnostnega šova. Ceausescu je Romunijo prelevil v resničnostni šov. Ali bolje rečeno: Romunijo je skupaj držal resničnostni šov. Ko leta 1979 na partijskem kongresu pred mikrofon stopi neki partijski veljak, ki zahteva Ceausescujev odstop, ga publika - množica delegatov, ki sedijo v dvorani - takoj burno preglasi, kar izgleda kot televoting: partijskega disidenta za kazen izločijo iz resničnostnega šova.

Romunijo je skupaj držal resničnostni šov. Jugoslavija je bila bolj zapletena in bolj kompleksna, zato ne bi zadoščal le resničnostni šov - potrebovala je še film. Če je hotela Jugoslavija ostati skupaj, v enem kosu, se je morala preleviti v film. Tako se glasi sporočilo dokumentarca Komunistični film, alias Cinema Komunisto, ki ga je posnela mlada srbska režiserka Mila Turajlić. To je, kot piše na začetku, »zgodba o deželi, ki ne obstaja več - razen v filmih«. Ergo: zgodba o deželi, ki obstaja le še v filmih. Različni akterji - od Veljka Bulajića, režiserja Bitke na Neretvi, do Bate Živojinovića, kultnega junaka mnogih jugofilmov - pripovedujejo o tem, kako je bil film v Jugoslaviji prioriteta in propagandno orodje št. 1, kako je bil neverjetno vpliven, kako je bila Jugoslavija ena izmed vodilnih svetovnih kinematografij, kako so v Beogradu zgradili Filmsko mesto (Avala, alias Centralni filmski studio), socialistični Hollywood, v katerem so se h'woodski zvezdniki počutili kot v Hollywoodu in ki je prinašal ogromne količine deviz (pa tudi kapital za tajne fonde, s katerimi so tajne službe financirale »črne« operacije v tujini), kako je bila Jugoslavija najbolj cinefilska nacija na svetu, navsezadnje, v puljski Areni - na festivalih jugoslovanskega filma - si je filme ogledalo po 15.000 gledalcev hkrati (!), in kako velik cinefil je bil Tito (»Preprosto največji človek na svetu,« kot dahne Orson Welles, avtor največjega filma vseh časov), kar potrdi tudi Leka Konstantinović, ki je bil 32 let Titov kinooperater. V tem času mu je v vili na Dedinju zavrtel 8801 film! Gledal jih je vsak dan - včasih ob treh ponoči. Kdo bi se lahko bolje spoznal na film?

Članek si lahko preberete v Mladini