Umik v stilu »Mad Maxa«
Potem ko so sile libijskega voditelja Moamerja Gadafija sprožile obsežno ofenzivo proti upornikom na vzhodu države so v samo dveh dnevih znova uspele iz rok upornikov prevzeti Ras Lanuf, Bin Javad in Brego ter prodrle do Misrate. Vse to pa se je zgodilo prav med londonsko konferenco 40 držav in med prevzemanjem poveljstva nad zračnimi operacijami v Libiji s strani zveze NATO. V Ras Lanufu se, mimogrede, nahaja največja rafinerija nafte v državi. ZDA, Velika Britanija in Francija so zaradi neuspeha upornikov že pričele razmišljati o o možnosti oboroževanja upornikov, kar pa Moskva odločno zavrača. Ruski obveščevalni viri hkrati ocenjujejo, da bi v primeru trajnejšega neuspeha upornikov ZDA, Francija in Velika britanija lahko že v maju izvedle kopensko invazijo, ki jo resolucija VS OZN 1973 sicer ne dovoljuje. Vendar je prav tako res, da resolucija VS OZN 1970 zapoveduje tudi embargo, vendar je kljub temu državna sekretarka Hillary Clinton že napovedala, da po »kreativnem« branju obeh resolucij oziroma po »interpretaciji« State Departmenta druga resolucija »prevlada« nad prvo, kar pomeni da po oceni zunajega ministrstva ZDA pošiljanje orožja upornikom v Libijo ni več prepovedano. Ta trik je seveda dobro znan – na podoben način so ZDA “kreativno” brale resolucije, ki niso dovoljevale napada na Irak, s “kreativnim” branjem so vzpostavile lastno območje prepovedi preletov nad Irakom in priznale neodvisnost Kosova. Zato ni nenavadno, da je že nekaj dni po resoluciji VS OZN 1973, ki je intervenciji vsaj v začetku dala legalen pečat ameriški predsednik Barack Obama napovedal, da ne izključuje možnosti oboroževanja libijskih uporniko ter podpisal tajni ukaz o angažiranju CIE. S tem je Nobelov nagrajenec Barack Obama prvič resno prestopil meje mednarodnega prava in zakorakal v svojo prvo, povsem samostojno vojno.
Iskanje pravne luknje