Meje letalskih napadov

Zaprtje libijskega zračnega prostora in letalski napadi na sile libijske vojske so množico komentatorjev in poročevalcev iz vojne v Libiji prepričali v usodno pomembnost zračne sile. Libijski uporniki so v začetku spopadov pod dežnikom ameriških, britanskih in francoskih izstrelkov res uspeli v hitri ofenzivi zasesti nekatera ključna mesta, vendar je po ponovnem padcu Brege in drugih nedavno osvobojenih mest postalo povsem očitno, da uporniki s slabo organiziranimi napadi enostavno niso kos libijski vojski na tleh. Gadafi je namreč posegel po taktiki, ki je bila uporabljena že v času napadov na ZRJ leta 1999 – tanke in oklepne enote je kamufliral v mestih, vojska se je pričela prevažati z civilnimi vozili, neprestani premiki enot pa so zračnim silam intervencijskih držav preprečili uspešno identifikacijo ciljev na zemlji. Omejitve te vojne se zavedajo tudi v ZDA, ki so v ponedeljek prenehale s svojimi letali patruljirati v zračnem prostoru Libije, pač pa so te naloge prepustile evropskim zaveznicvam v NATO.

Prve bombe na - Tripoli

Na omejitve in meje zračnih napadov opozarja tudi Andrew Cockburn, kolumnist Los Angeles Timesa. Cockburn navaja zanimiv podatek, da je bilo prvo bombardiranje izvedeno pred skoraj 100 leti, prvega novembra leta 1911, ko je italijanski pilot ročno odvrgel štiri dvokilogramske bombe na sile, ki so branile Tripoli pred italijanskimi osvajalci. Časniki so ob tem dogodku zapisali, da je “italijanski vojaški pilot izven Tripolija dokazal vojaško vrednost letala”, kot je zapisal New York Times. Potem so sledila leta, v katerih je letalstvo dobivalo vse pomembnejšo vlogo. Prelomno točko, ki se še danes navaja kot primer ‘zmage’ zračnih sil predstavlja leto 1999. Vendar pa tudi ta primer zavaja, kajti letalstvo ima še danes precvej omejene možnosti, ko gre za prevlado na tleh. “Zračna kampanja leta 1999 proti Srbiji se pogosto navaja kot točka preobrata v tej žalostni zgodbi. Kljub temu, da je trajalo 11 tednov namesto tri dni, kot so predvidevali poveljniki NATO, ni bil ubit niti en ameriški vojak. Še več, napadi so se končali, ko je jugoslovanski voditelj Slobodan Milošević pristal na umik svojih sil s Kosova in s tem omogočil vrnitev stotisočev beguncev etničnih Albancev, ki so zbežali pred srbskim preganjanjem. Ne samo, da je operacija očitno upravičila zahteve liberalnih intervencionistov v Clintonovi administraciji, pač pa je prav tako nakazala, da na dolgi rok lahko zračna sila sama zmaga v vojni. Toda kasnejša preiskava je v veliki meri zmanjšala ta izstopajoč primer. Srbska vojska, stacionirana na Kosovu je bila glavna tarča bomb in izstrelkov, toda ob koncu konflikta so bili zavezniški vojaški opazovalci presenečeni, ko so videli srbske formacije, kako se umikajo v najboljšem redu, z dobro moralo in nepoškodovano opremo. In kljub tedanjim uradnim zagotovilom, da so uničili več kot 300 tankov, je prava številka, v skladu z viri poveljniškega kadra, kot tudi notranja študija zračnih sil, pokazala, da so jih uničili 14. Še najbolj osupljivo pa je bilo to, da so bili pogoji premirja skorajda enaki tistim, ki jih je Milošević sprejel pred vojno, navaja Cockburn.
Sledili so napadi zračnih sil v Afganistanu, zaradi uspeha katerih je tedanji obrambni minister ZDA Donald H. Rumsfeld tudi pri napadu na Irak dal prednost manjšemu številu enot z bolj sofisticirano in moderno opremo. Toda kmalu se je pokazalo, da Talibani niso bili poraženi, pač pa so se po ukazu svojega sponzorja, pakistanske tajne službe ISI zgolj taktično umaknili. Kljub temu pa precizni zračni napadi ostajajo hvaljena metoda “tistih veteranov Clintonove administracije, ki se motijo, ko hvalijo uspehe kampanje na Kosovu”, opozarja Cockburn. In zato se bo potrebno težkih lekcij učiti znova: reaktivci, ki letijo pet kilometrov nad tlemi – kar je običajna višina v teh pogojih – imajo velike težave pri odkrivanju tarč kot so tanki, še posebej če se le-ti kamuflirajo. Ob tem so v zadnjem času sile zveste Gadafiju pričele uporabljati terenska vozila, podobna vozilom upornikov, zaradi česar je ciljanje iz zraka postalo še težje. Kar ni nenavadno, saj je tudi po prvem bombardiranju iz letal leta 1911, po katerem so imeli zavojevalci tako velike upe in kljub prihodu številnih italijanskih enot, vojna trajala še nadaljnih 20 let.

Dvojna merila

V primeru Libije je koalicija zavezniških držav zaradi nasilja v Libiji sicer povsem legitimno in legalno intervenirala, ne samo z dovoljenjem VS OZN in resolucijo 1973/2011, pač pa tudi v skladu z doktrino R2P oziroma “odgovornosti za zaščito” – kar je koncept, ki se sicer še vedno razvija. Tudi v tem primeru je prevladovalo upanje, da bo v Libiji prišlo do hitrega preobrata in prevlade upornikov, morda prav ob pomoči zračnih sil držav intervencije. Vendar pa neuspeh upornikov dokazuje, da so bila ta pričakovanja pretirana. Tudi kritike, da so zračni napadi na zemeljske cilje v Libiji v resnici kršitev VS OZN 1973 in da pomenijo vmešavanje v državljansko vojo v Libiji, so verjetno vse bolj na mestu. Dvome vzbujajo tudi motivi držav, ki intervenirajo, saj jih v arabskih in afriških državah vse bolj pogosto obtožujejo, da si želijo le nadzora nad zalogami nafte in trga za prodajo orožja, ki bi ga potrebovala nova vlada po uspešnem prevratu in uničenju večjega dela vojaške in civilne infrastrukture. Vse več je tudi kritik zaradi dvojnih standardov evropskih držav in ZDA, saj države, ki intervenirajo v Libiji z enako zavzetostjo niso intervenirale ne v Savdski Arabiji, ne v Bahrainu in Jemnu, kjer je prav tako prišlo do pokolov civilistov. V teh primerih so ZDA izrazile le “zaskrbljenost” nad razmerami – očitno tudi zato, ker gre za države tesne zaveznice ZDA. Libija bi lahko postala še večji problem, kot je v tem trenutku tudi v primeru, če bi država dejansko razpadla na tri pokrajine in bi oblast v posameznih delih države prevzeli poglavarji okoli 140 plemen. Pri tem večina zahodnih medijev prav tako zamolči dejstvo, da se je upor v Bengaziju začel ne zgolj zaradi zahtev po demokraciji, pač pa tudi zaradi nezadovoljstva lokalnih kriminalnih združb, katerih voditelji so se znašli za rešetkami zaradi trgovine z ljudmi, ki najbolj intenzivno poteka prav preko Bengazija. Voditelji teh združb so bili nato v nemirih tudi uspešno osvobojeni iz zaporov. Bengazi pa je istočasno center skrajnih muslimanskih skupin. Ne glede na to ima seveda upor proti Gadafiju tudi svoje globoke korenine v univerzalni želji vseh ljudi po svobodi, predvsem pa so nosilci novih zahtev po demokraciji mlajše, urbane generacije, ki si želijo življenja v blaginji in demokraciji. Vendar pa vsa zgodovina “letalskih intervencij” dokazuje, da dokončne zmage upornikov ni mogoče doseči iz zraka, ne da bi “s čevlji stopili na tla.”