Mladi politiki

Na zadnjih državnozborskih volitvah, septembra 2008, je bil v državni zbor izvoljen Dejan Levanič. Na dan volitev je bil star dobrih 27 let. Ko se je Levanič rodil, je najstarejši poslanec aktualnega sklica Miran Potrč že opravljal politično funkcijo. Bil je predsednik Zveze sindikatov Jugoslavije.

Danes mlademu Levaniču po starosti v parlamentu sledi Melita Župevc, ki je na tisti volilni september ravno stopila v trideseto leto, le nekaj mesecev starejši od nje pa je poslanec Matevž Frangeš. Opozicija ima v parlamentu prav tako predstavnico mlajše generacije, Evo Irgl. Ko je v prejšnjem sklicu parlamenta prvič sedla v poslanske klopi, jih štela malo manj kot 28.

Tudi med ministri se tu in tam najdejo mladi politiki. Ko je Zoran Thaler prvič prevzel funkcijo zunanjega ministra, je bil star 33 let. Ko je Janez Janša v Peterletovi vladi postal republiški sekretar za ljudsko obrambo, je bil star 31 let, Igor Bavčar, tedanji sekretar za notranje zadeve, pa tri leta več. V tej vladi je najmlajša ministrica Katarina Kresal. Stara je 38 let. Ko je pred leti prevzela LDS, jih je štela 34. V politični areni obstajajo tudi strankarski podmladki. A ti nimajo niti velikega vpliva na delovanje očetovske stranke, še manjšega pa na politiko v vsej Sloveniji. Politični podmladki so v veliki meri le karikatura politike, nekoč močni Mladi forum se recimo ukvarja s prepiri v koaliciji, stališča in politične izjave Mlade Slovenije pa so bolj podobni fundamentalističnim pamfletom kot pa resnim argumentiranim političnim predlogom. Nekdaj parlamentarna Stranka mladih Slovenije, ki je (bila) mlada samo po imenu, je danes brez resnega političnega vpliva.

V slovenski politiki danes torej ni veliko mladih. Najmlajši poslanec Levanič pravi, da mlade v politiki pogreša. »Kljub temu da velikokrat pravijo, da smo mladi zaletavi in neizkušeni, imamo več svežine, nismo obremenjeni ne s preteklostjo ne z osebnimi zamerami starejših kolegov.« Sam je v politiki prišel po klasični poti, najprej je bil član političnega podmladka, potem vstopil v parlament. In postal del sistema. »Strinjam se, da so mladi danes politično neaktivni. Najprej se jim politika gabi, ker vidijo le razprave znotraj državnega zbora, tam pa ne zmaguje moč argumenta, pač pa vse kaj drugega, in hkrati se je med mladimi razširilo, da delajo samo tisto, kar se jim splača. Ni več prostovoljstva, ni več prostovoljnega udejstvovanja v politiki, kjer delaš samo zato, ker v nekaj verjameš«.

Njegov generacijski (in strankarski) kolega Frangeš je do politike še bolj kritičen. »Najbolj me skrbi generacijski konflikt v politiki. Obstaja precejšen zid med enimi in drugimi, mladi nekih ideoloških dogem preprosto ne razumemo.« A ne gre samo za različne poglede med starimi in mladimi. Frangeš pravi, da je izgubil iluzije, v katere je nekoč verjel. »Nad politiko sem absolutno razočaran. Potem ko sem vse življenje sanjal, da bi postal poslanec, sedaj razmišljam, če sem lahko odkrit, da bi šel ven. Zdi se, da se v tej državi ne da nič premakniti, ta država rabi radikalno spremembo v svojem pravnem ustroju, pravno je zapacana tako, da je nihče več ne razume. Gojimo vsestransko logiko povprečnosti, na vsakem nivoju.«

Radikalno spremembo? Kdo naj jo vpelje? Mladi politiki, ki se morajo po mnenju Levaniča nekaj časa kaliti v strankarskih in drugih strukturah, saj »vsak, ki pride hitro v politiko, iz nje tudi hitro odide«? Vsi mladi seveda niso apolitični, politično so recimo delovali, ko so lani spomladi protestirali pred parlamentom. A za Levaniča to ni bila prava politika. »Protest ni bila politična aktivacija, pač pa rezultat neke propagande, ki je pripeljala do aktivacije posameznikov. Naslednji dan se ti mladi, ki so protestirali, s tem vprašanjem niso več ukvarjali. Zgodbe niso nadaljevali«.

Frangeš misli drugače. Po njegovem mladi ne računajo več na to, da bo politika rešila njihov položaj. Delajo po svoje, sami rešujejo svoja življenja, eni zaradi družbene klime odhajajo v tujino, izogibajo se političnim strankam, vendar to ne pomeni, da se nakopičeno nezadovoljstvo ne bo pokazalo na drug način. »Če bodo stvari šle naprej, kot gredo danes, se bo prej kot ne zgodila ulica. Takrat bodo mladi – in to mladi izven političnega establišmenta, vsaj jaz sem iz tega dela struktur – skušali opozoriti na svoj položaj.« In morda bo protest povzročil tudi spremembe. Te prave spremembe se bodo po mnenju Frangeša generirale od zunaj, izven parlamenta, izven konvencionalnih političnih institucij. »Itak bodo prišle od zunaj. Absolutno.«

Berite novo Mladino