Ugrabljena revolucija

Zahodne sile, ki so zaradi napadov libijskih sil na civiliste intervenirale v Libiji, res nimajo sreče – potem ko so savdijske varnostne sile vstopile v Bahrain in nasilno zatrle upore večine proti avtokratski oblasti, so se podobno nasilno odzvale tudi varnostne sile v Jemnu, ki so pobile na desetine protestnikov, ki so zahtevali demokratične spremembe. Potem so varnostne sile v Siriji ubile 22 protestnikov, sedaj pa se je nasilje ponovno vrnilo tudi na ulice Egipta. Če se je pred odstopom Mubaraka z oblasti s streljanjem v civiliste kompromitirala le egipčanska policija, je tokrat drugače – v množico demonstrantov, ki so v petek znova zasedli trg Tahrir, naj bi tokrat streljala tudi vojska, ki je nato tudi vdrla na trg in ga “očistila”. Tega egipčanska vojska ni storila niti med 18-dnevnimi protesti, ki so na koncu s položaja odnesli Hosnija Mubaraka. Vendar so tokrat zahteve demonstrantov drugačne, saj so se uprli ne le prejšnjemu predsedniku Mubaraku, pač pa so zaostrili tudi svoje zahteve do vodstva vojske, ki naj bi vodila državo do volitev. Volitve naj bi bile predvidoma septembra. Demonstranti so namreč v petek zahtevali, da se Mubaraku sodi ter da istočasno odstopi tudi poveljnik egiptovske vojske, maršal Mohamed Husein Tantavi, ki je v tem trenutku dejansko vodja države. Večina demonstrantov je tudi zahtevala, da se vojni svet, ki vodi Egipt, zamenja s civilnim, ki naj vodi državo v tranzicijskem obdobju do demokracije. Vendar vojska te zahteve zavrača, s tem pa se izpostvlja kritiki, da dejansko ščiti člane nekdanjega režima ter da je dejansko vojska tista, ki je “ugrabila revolucijo”.

Očividci so poročali, da je bil trg Tahrir preplavljen s pripadniki vojske, policije in drugih varnostnih sil. Okoli tretje ure zjutraj je z do 30 tovornjaki na trg prišlo okoli 300 vojakov, streljanje iz orožja pa naj bi trajalo do okoli pol šeste ure zjutraj. Vojaški predstavniki so trdili, da naj bi vojaki uporabljali samo slepe naboje, toda demonstranti so na spletnih medijih že objavili dokaze, da je bilo poleg slepih nabojev uporabljeno tudi pravo strelivo. Najmanj dve osebi naj bi v tem streljanju izgubili življenje. Vojaki so vdrli tudi v predel s šotori, kjer so ljudje z živim ščitom poskusili obvarovati vojake, ki so zavrnili povelja svojih predpostavljenih in se pridružili množici protestnikov. Uporniške vojake naj bi nato drugi vojaki s tovornjakli odpeljali iz trga. Šlo naj bi za okoli petnajst ali dvajset vojakov in oficirjev, ki so bili nezadovoljni s tem, kako vrhovni vojaški svet upravlja z državo. Po pričevanju očevidcev naj bi vojaki najprej streljali s slepimi naboji v zrak, nato z gumijastimi naboji v množico, na koncu pa naj bi uporabili tudi “ostre” naboje. Demonstrante naj bi s solzivcem preganjali tudi v ulicah, ki vodijo do trga, pri tem pa naj bi na njih tudi streljali. Neka ženska protestnica je potrdila, da je videla, kako so vojaki neko žensko brcali in udarjali po obrazu. Vojska naj bi obkolila tudi mošejo, streljanje iz avtomatskih pušk pa naj bi trajalo več ur. Vojska je za nemire že obtožila demonstrante, ki naj bi nezakonito kršili policijsko uro, po njihovih sporočilih sodeč pa pri posredovanju varnostnih sil na trgu Tahrir naj ne bi bilo ne ranjenih in ne aretiranih. “Vojaške sile poudarjajo, da ne bodo tolerirale nikakršnega upora ali dejanj, ki škodijo interesom države in ljudi,” je zapisal vrh vojske. Nekateri protestniku so se kljub temu uspeli vrniti na trg Tahrir in sedaj zahtevajo, da se sodi tudi poveljniku vojske Tantaviju. S pesmijo, s katero so zahtevali padec Mubaraka sedaj trdijo, da bodo demonstrirali, “dokler poveljnik vojske ne bo obsojen”. Druga pesem, ki jo prepevajo, pa medtem razglaša, da je za njih “Tantavi Mubarak, tako kot je Mubarak Tantavi”.

Vse to so za intervencijske sile v Libiji seveda precej neprijetne novice, saj bi v primeru, če bi bili kriteriji za intervencije na Bližnjem vzhodu res zgolj humanitarni, morala letala Francije, Velike Britanije, ZDA in drugih članic zveze NATO v tem trenutku že posredovati v številnih državah Bližnjega vzhoda, od Bahraina in Saudijske Arabije vse do Jemna, Sirije, Alžirije in Egipta. Da o nujno potrebnih akcijah zoper Izrael sploh ne govorimo; Izrael namreč navkljub mnenju meddržavnega sodišča o prepovedi kršitev načela do samoodločbe Palestincem ter nujni takojšnji zaustavitvi izgradnje zidu še zmeraj neprestano in zaradi podpore ZDA tudi povsem nekaznovano krši človekove pravice Palerstincev in drugih prebivalcev na zasedenih ozemljih Palestine.