Rusko orožje za Srbijo

Nedavni obisk ruskega predsednika vlade Vladimirja Putina v Srbiji, kjer je dal precej jasno vedeti, da si Rusija ne želi videti Srbije v zvez NATO, je očitno prinesla nekaj zanimivih sporazumov tudi na vojaškem področju. Rusija naj bi namreč Srbiji v okviru deset milijard dolarjev vrednih projektov ponudila tudi možnost kreditiranja nakupov ruskega orožja v vrednosti treh milijard dolarjev. To naj bi bila še eno potrdilo partnerskih odnosov Srbije in Rusije. Srbija naj bi bi se zanimala predvsem za modernizacijo vojnega letalstva in protizračne obrambe ter komunikacijskih sredstev. Ministrstvo za obrambo Srbije naj bi tako kupilo lovce četrte generacije MIG-29M in Suhoje Su-30. Prav tako ni izključen nakup dveh divizij moderniziranih protiraketnih sistemov S-300 ali izvozne različice novejših sistemov S-400 kot tudi novejših radarjev.

Rakete S-300 (NATO klasifikacija; SA-10 Grumble) so sicer pogosto orodje ruske diplomacije. Zaradi svoje velike učinkovitosti namreč predstavljajo najbolj resno protiorožje najbolj pogosti taktiki zahodnih držav, ko gre za discipliniranje različnih “odpadniških držav”, kar zelo nazorno ponazarjajo tudi primeri bombardiranj Iraka, ZRJ in Libije. Te rakete so tudi stalna želja Irana. Ruska federacija je Iranu prodala 29 taktičnih raketnih sistemov TOR-M1, nato pa je sklenila še pogodbo o prodaji najmanj 15 raketnih sistemov S-300PMU-1 vrednih 800 milijonov dolarjev. Kljub temu, da je Iran z Rusijo že podpisal pogodbo o nakupu, pa zaradi zavlačevanja ruskih dobav in na koncu zaradi zaostrenih sankcij VS OZN nikoli ni dobil dogovorjene pošiljke treh raket. Vse to pa je bila tudi posledica velike diplomatske igre ter pritiskov s strani ZDA in Izraela ter dogovorov Rusije s Francijo. Rakete S-300 imajo domet okoli 150 kilometrov (S-400 pa od 300 do 500 kilometrov) ter sposobnosti zadevanja ciljev, ki se gibljejo z veliko hitrostjo (okoli 4800 metrov na sekundo). Njihovi radarji delujejo v "elektromagnetni tišini", uspešnost zadetkov proti manevrirnim raketam pa naj bi bila med 80 in 98 odstotki. En sam radar lahko hkrati vodi dvanajst izstrelkov in spremlja 100 tarč ter jih napade 12. Letala pa pred temi vrstami raket niso varna niti na višini 27 kilometrov. Sistem S-400, (SA-21, “Triumf”), ki je že nameščen v okolici Moskve in nekaterih drugih ruskih mest in bi ga lahko dobila tudi Srbija, je še boljši. Rusija pa razvija tudi sistem S-500, ki naj bi bil zmožen sestreljevati tudi objekte v vesolju. Posamezna raketna divizija ima v ruski armadi ponavadi tri sisteme S-300PMU-1, kar pomeni, da naj bi Srbija lahko kupila najmanj šest lansirnih ramp. Sicer pa naj bi ruski biro Almaz-Antei do leta 2015 ali 2016 dokončal tudi delo na sistemih S-500, ki naj bi postale temelj “zračno-vesoljske obrambe” Rusije. Rakete S-500 naj bi imele domet do 600 in bi lahko spremljale do 10 tarč naenkrat. Zahodne države doslej še niso intervenirale v nobeni državi, ki je imela nameščene te ruske protiletalske rakete velikega dosega.

To bi bila prva velika modernizacija srbske vojske po letu 1999, ko je NATO uničil dober del protizračne obrambe Srbije. Po oceni tujih analitikov NATO te poteze Srbije ne odobrava, čeprav seveda ni nemogoče vstopiti v zvezo NATO tudi z orožjem, ki ni bilo proizvedeno v državah zavezništva. Rusko orožje imajo namreč še vedno tudi številne nove članice zveze NATO, ki so pred tem pripadale Varšavskemu paktu. Vendar pa so ameriški diplomati v depešah, ki jih je objavil WikiLeaks, doslej kot svojo veliko prednost v primerjavi z Rusijo in v zvezi s Srbijo ocenjevali ravno tesno sodelovanje ZDA in Srbije v zadnjem času, istočasno pa so sodelovanje z Rusijo z zadovoljstvom ocenjevali kot komaj omembe vredno. Tudi uvedba profesionalne vojske v Srbiji je bila ocenjena kot prvi korak v smeri vstopa v zvezo NATO, kar je sicer tudi politika, ki jo zagovarjajo v vladajoči Demokratski stranki, kljub uradno sprejeti parlamentarni deklaraciji o nevtralnosti Srbije. Tej usmeritvi ostro nasprotujejo v opozicijskih strankah. Da bi morala Srbija v NATO, pa naj bi bil prepričan tudi srbski predsednik Boris Tadić, kar so prav tako razkrili ameriški dokumenti, ki jih je objavil WikiLeaks. Voditeljica Centra za proučevanje sodobne balkanske krize Inštituta za slavistiko Ruske akademije znanosti Jelena Guskova ocenjuje, da imajo ruske investicije pomembno vlogo za srbsko gospodarstvo v celoti, saj je “Srbija v težki ekonomski, politični in kulturni krizi”, pri čemer integracijo Srbije v EU ne podpirajo niti vse evropske države. Ruske investicije, predvsem plinovod Južni tok, ki naj bi v dolžini 450 kilometrov tekel preko Srbije, pa tudi modernizacija elektrarne Đerdap 1 in Đerdap 2, ki se nahajata na meji z Romunijo, ter izgradnja plinskih elektrarn bi lahko okrepile sodelovanje z Rusijo. S tem bi Srbija dobila tudi sredstva za okrepitev svoje vojaške moči. Srbija je na primer v zadnjem času poskušala za več kot 2,5 milijarde evrov prodati svoj Telekom, vendar neuspešno, saj naj bi bila najvišja ponudba iz Avstrije “težka” samo “žaljivih” 950 milijonov evrov. Vse manj je tudi kreditov MMF-a, kljub temu da se država zadolžuje, nezadovoljstvo ljudi s sedanjo vlado pa vztrajno narašča. Zadnje ankete kažejo, da bi v primeru volitev v tem trenutku že zmagala opozicija.

Če bi bilo srbsko nebo v prihodnjih letih varno pred možnostjo napadov iz zraka bi to lahko v precejšnji meri spremenilo tudi položaj Srbije glede pogajanj v zvezi s statusom Kosova in diplomaciji omogočilo več manevrskega prostora tudi glede vprašanja zaščite srbske manjšine na Kosovu, ki za Srbijo in njene institucije še naprej ostaja del državnega ozemlja pod začasno mednarodno upravo OZN, čemur ni oporekalo niti Meddržavno sodišče v svojem posvetovalnem mnenju o Kosovu.