S postom do vlade

V Beogradu je predsednik opozicijske Srbske napredne stranke (SNS) Tomislav Nikolić, ki že od 16. aprila gladovno stavka in zahteva predčasne volitve, sprejel mitropolita Srbske pravoslavne cerkve (SPC) Amfilohija. Visok obisk bi lahko bil uvod v nekakšno iskanje častnega izhoda iz gladovne stavke voditelja naprednjakov, ki z gladovno stavko ni uspel prepričati oblast oziroma predsednika Srbije Borisa Tadića, da javno napove točen datum predčasnih volitev. Visoki cerkveni predstavnik je namreč Nikoliću prenesel dobre želje patriarha SPC Irineja, mu zaželel blagoslovljene praznike ter ga v imenu njegove svetosti zaprosil, da se udeleži praznovanja velike noči. “V imenu njegove svetosti sem mu prenesel pozdrave in ga prosil, da pride na Veliko noč, da bi se skupaj potrkala z velikonočnim jajcem. Upam, da bo Nikolić to spoštoval, ker je pravoslavni kristjan,” je dejal metropolit.

Nikolić je sicer svoj štrajk pričel zelo ostro, saj je v začetku zatrdil, da stavka tudi z žejo in nekaj dni res ni zaužil niti vode. S tem je oblast postavil pod še večji časovni pritisk, smrt v primeru neuživanja vode pa bi lahko nastopila hitro. Po kritikah vrha SPC, da je mučenje lastnega telesa do smrti nekrščansko, je Nikolić odgovoril, da njegove stavke v vrhu SPC niso dobro razumeli ter da sploh ne namerava umreti oziroma, da gre za njegov post, ki ga bo izvajal najmanj do praznikov. Bolnišnico naj bi zapostil na pravoslavno dan velikonočno nedeljo. To seveda pomeni, da Nikolić s svojim gladovno stavko ni uspel. Nikolić je namreč oblasti predlagal, da se volitve razpišejo neposredno po tem, ko bo evropska komisija podala svoje mnenje o kandidaturi Srbije za članstvo v EU decembra letos. Ker je sedanja oblast že v četrtem letu mandata, bi bilo volitve potrebno v vsakem primeru razpisati najkasneje pomladi leta 2012. Srbski analitiki zato na precej različne načine ocenjujejo Nikolićevo potezo, različni pa so tudi komentarji glede učinkov Nikolićeve gladovne stavke.

Glede same metode je največje število komentatorjev opozarjalo na to, da si je Nikolić že v začetku zastavil nekoliko prenizek cilj – določitev datuma volitev, ki bodo morale biti razspisane tako ali tako – za nekakšno osebno samožrtvovanje. Nekateri so opozarjali tudi na dejstvo, da so gladovne stavke neevropski način političnega boja ter predvsem na dejstvo, da stanja v evropskih državah ni mogoče primerjati s stanjem v Indiji, kjer je to metodo uspešno uporabljal Gandhi. Iz krogov Srbske radikalne stranke so ocenjevali, da je Nikolić s to potezo želel od Vojislava Šešlja predvsem prevzeti avreolo mučenika, saj naj bi ga bilo strah skorajšnjega prihoda Šešlja iz Haaga v Srbijo. Stranka SNS je namreč nastala po odcepitvi iz Šešljeve SRS, Šešelj pa je gladovno stavko precej uspešno uporabljal v Haagu.

Sociologinja Srbijanka Turajlić je Nikolićevo odločitev ocenila kot bolno, socioalog Jovo Bakić pa je bil še bolj oster: “Le zakaj je bilo Nikoliću to potrebno? S podporo več kot 40 odstotkov volilnega telesa je človek sebi mirno streljal v koleno. Tega si Napredna stanka, ki se nahaja na vrhu popularnosti, ne bi smela privoščiti. Demokrati vedo, kako slabo jim gre, sedaj pa lahko izkoristijo situacijo, da bi pobrali točke.” Državni sekretar v ministrstvu pravosodja Slobodan Homen je štrajk voditelja SNS ocenil kot neresen ter napovedal, da bo po sedanjih postopkih SNS državljanom moralo postati jasno, da “oni niso niti zreli, niti pripravljeni da pridejo na oblast in zato tudi ne bodo prišli na oblast,” ter da bodo zato izgubili volitve.

Tomislav Nikolić po drugi strani meni, da je s stavko dosegel veliko, predvsem pa da je pokazal, da “nobena žrtev ni premajhna, ko gre za vprašanje Srbije”. Nikolić še vedno tudi meni, da “Demokratska stranka in njen predsednik nimajo več kaj iskati na politični sceni”. Kakšni so bili dometi očitno neuspešne stavke, bo pokazal čas. Zelo mogoče pa je, da bi tudi v primeru izgube dela glasov Nikolićevi pristaši zgolj zamenjali tabore na desnici in več glasov dali Koštuničevi DSS, ki je tudi ves čas podpirala Nikolićevo stavko. Sicer pa bi za oblast neugodnih posledic lahko bilo še več. Komentator Željko Cvijanović v Novem Standardu opozarja na več posledic stavke. Stavka naj bi predvsem dokončno onemogočila koalicijo med vladojočo DS in SNS, ki so si jo želeli številni evropski in predvsem ameriški politiki. Stavka je v precejšnji meri tudi škodovala javni podobi Demokratske stranke, ki so ves čas poskušali očrniti Nikolića in ga predstaviti kot nekoga, ki izsiljuje oblast, istočasno pa je popravila osebne odnose Tomislava Nikolića in Vojislava Koštunice in njegove Demokratske stranke Srbije (DSS), saj bi po zadnjih anketah obe stranki že lahko oblikovali prihodnjo vlado.

Orkestrirane kritike iz skorajda vseh medijev ob Nikolićevi stavki pa so hkrati postale jasen dokaz velikega medijskega nadzora, ki ga izvaja trenutna vlada v Srbiji, vse to pa za stranke proevropske orientacije v Srbiji ni dobra popotnica v prihodnost. Neuspeh Nikolićeve gladovne stavke je zato bolj pirova zmaga, ki bi lahko pomenila prvi uvod v obsežnejše politične spremembe v Srbiji po letu 2000. Za koalicijo okoli SNS bi namreč v tem trenutku že glasovalo okoli 41,7 odstotkov državljanov Srbije, medtem ko vladajoča Demokratska stranka Borisa Tadića uživa podporo 24,3 odstotkov volilcev.