Opazovali ubijanje invalidov

Potem ko je Hrvaško po obsodbi generala Anteja Gotovine na 24 let zapora zaradi zločinov proti človeštvu na Mednarodnem kazenskem sodišču za nekdanjo Jugoslavijo (ICTY) pretresel val protestov in ogorčenja zaradi obsodbe hrvaških ‘herojev’ so danski mediji objavili zgodbo o še enem grozljivem dogodku iz časa domovinske vojne na hrvaškem. Uboj devetih večinoma invalidnih oseb srbske narodnosti se je zgodil v osnovni šoli v Dvoru na Uni 8. avgusta leta 1995, v času operacije Nevihta, zločin pa so razkrili danski mediji z objavo pričevanja danskega vojaka, ki si je želel olajšati vest in je pojasnil, kako so danski vojaki mirno gledali, kako vojaki ubijajo civiliste na območju, ki so ga uradno varovale enote OZN, zločina pa niso preprečile.

Danski vojaki so namreč opazovali 12 oseb v vojaških uniformah brez oznak, ki so v popoldanskih urah 8. avgusta "v 15 minutah" umorili devet oseb. Danski novinarji so dogodek opisali kot "najbolj mračno stran njihove vojne zgodovine". Zato so na Danskem že zahtevali preiskavo proti danskim vojakom, ki so bili priče usmrtitvi devetih večinoma starejših in invalidnih oseb, vendar niso ukrepali, čeprav je bilo v bližini okoli 200 vojakov. Mednarodna preiskava o tem dogodku je bila v devedesetih letih ustavljena, zato za te uboje nihče ni nikoli odgovarjal, hrvaško tožilstvo pa je šele po razkritju v danskih medijih sporočilo, da je začelo zbirati podatke o tem zločinu.

Danski vojak Jan Velendorf je v pogovoru za dansko televizijo BT  priznal, da su vojaki priznali, da so danski vojaki, ki so imeli v skladu z resolucijo VS OZN 743 dolžnost varovati civilno prebivalstvo na zaščitenem obmčju, zgolj opazovali uboje civilistov. Danski vojaki so bili v popolni bojni opremi in bi lahko večkrat preprečili uboje, vendar jim je poveljnik Jorgen Kold ukazal, da “naj samo opazujejo”. Po obsodbi generala Anteja Gotovine se je danski televiziji BT javilo več danskih vojakov, ki so si želeli olajšati vest in razkriti grozljive dogodke. Danski novinarji izpostavljajo predvsem odgovornost poveljnikov vojakov in so bili doslej očitno še najbolj dosledni pri razkrivanju zločina, ki očitno ni zanimal niti kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo, saj generalu Gotovini in prav tako nobenemu drugemu odgovornemu za te zločine v sektorju “sever” nikoli niso sodili.

Zločine naj bi storili štirje med dvanajstimi pripadniki enote, ki je vstopila v šolo. Prvi zločinec je bil star 40 let in visok okoli 190 centimetrov. Bil je visok in vitek, v maskirni uniformi kaki barve z nahrbtnikom, civiliste pa je ubil v hodniku šole in to z avtomatsko puško AK-47. Drugi je bil okoli petdeset let star moški, visok med 160 do 170 centimetrov, oblečen v temno maskirno uniformo. Civiliste je ubil tako, da je v hodnih vrgel ročno granato. Druga dva storilca sta imela okoli 30 let , bila sta oblečena v svetlejše maskirne uniforme in oborožena z avtomatskimi puškami, eden je v šolo vstopil s protitankovsko mino, drugi pa je v šolo vrgel ročno bombo. Spisek žrtev kaže, da so ubijali nemočne ljudi, psihično ali fizično prizadete, ki so se gibali ob pomoči vozičkov, ki so imeli amputirane noge ali pa so se gibali ob pomoči bergel. Najstarejša žrtev je bila Desanka Teodorović, ki je bila rojena leta 1915 in je v trenutku smrti sedela na stolu ob stopnišču, ki vodi na prvo nadstropje šole. Imela je težke rane na prsih in hrbtu. Zorka Marić je bila ubita v invalidkem vozičku, Jovan Macut, rojen 1931 leta je bil najden zleknjen preko stola, s teškimi ranami na prsih in hrbtu. Poleg njega je bila bergla, s katero si je pomagal pri hoji. Žensko, staro okoili 70 let so ubili s strelom v glavo. Na podoben način je bila s strelom v obraz ubita 65 letna Terezija Ružak, ki je imela amputirano levo nogo in se je gibala ob pomoči bergel. Darko Krivokuća, rojen leta 1966 je imel tako težke poškodbe, da je bilo zelo težko ugotoviti njegovo identiteto. Sedma in osma žrtev nista bili identificirani, deveta žrtev pa je bil Slobodanu Vukšić, moški star okoli 70 let, ki so mu bile povzročene težke poškodbe na hrbtu.

Po pisanju hrvaškega portala Index.hr naj bi se na tem območju nahajale tri vojske: poleg hrvaške tudi bošnjaška in vojska Krajine, ki se je pred tem umaknila s področja. Zločin se je zgodil po tem, ko so se vojaki RSK umaknili in predno so prišle v Dvor na Uni enote hrvaške vojske. Bošnjaške enote naj bi se nahajala v kraju okoli 5 kilometrov od Dvora na Uni. Prav ta dejstva, pa tudi ravnanje hrvaških oblasti, ki naj bi dogodek takoj opisale in novinarjem dovolile, da si ogledajo kraj naj bi po oceni hrvaškega sociologa Žarka Puhovkega bil posreden dokaz za to, da zločina morda niso storile hrvaške enote, saj so v drugih primerih, ko so bili krivci zločinov hrvaški vojaki, takšne dogodke poskusile zmeraj skriti pred javnostjo. Da so mu hrvaške sile omogočile posneti trupla je potrdil tudi fotoreporter Patrik Macek, ki je prvi prišel na mesto zločina. Fotoreporter je še pojasnil, da je bilo v mestu še več trupel, večinoma starejših civilistov, ter da so se še vedno slišali posamični streli.

Nekdanji predsednik hrvaškega Helsinškega odbora je zato ocenil, da so “obstajale resni sumi, da so zločine na tem področju zakrivili pripadniki vojske t.i. Srbske krajine, pa tudi srbska vojska, ki jim je pri tem pomagala.” Zaradi te izjave in poročanje srbskega tiska o zločinih v Dvoru na Uni je že prišlo do prave majhne medijske vojne med nekaterimi srbskimi in hrvaškimi mediji. Hrvaški portal Index.hr je ostro napadel pisanje srbskega Pressa, ki je zapisal, da so “Danci gledali, kako Hrvati ubijajo bolne Srbe”, saj naj bi bili vojaki brez oznak in da zato še ni jasno, kdo naj bi dejansko storil zločin. Po drugi strani pa je Press napadel izjavo Žarka Puhovskega in zapisal da je “strašno” ker na Hrvaškem traja “medijska nevihta” ter da je “škandal”, ker “Hrvati trdijo, da smo mi pobili svoje v Dvoru na Uni.” Press navaja tudi izjavo predsednika srbskega društva Veritas, ki trdi, da ni dvoma, da so zločin storili hrvaški vojaki, skrivati pa ničesar niso niti mogli, saj se je zločin zgodil pred očmi pripadnikov modrih čelad.

Nizozemski časnik Het Parol naj bi namreč že 19. decembra 1996 objavil članek dveh nizozemskih zgodovinarjev, ki so opisali ta dogodek in neposredno obtožili hrvaške vojake. “Zločin se je zgodil 8. avgusta, 7. avgusta zvečer pa so Hrvati že zavzeli Dvor. Sedmega avgusta popoldne je prišla izvidniška četa hrvaške vojske iz smeri Kostajnice proti Dvoru. Šli so brez odpora in čistili teren. Nikjer ni bilo vojske Republike srbske krajine, pa tudi vojska Republike srbske ni prestopala reke. Okoli desetih zvečer je naš general z 12 vojaki odšel do Dvora, vendar so prišli samo do Matijevića, kar je nekje na pol poti. Pričakal jih je ogenj iz orožja in zato niso mogli naprej,” pojasnjuje Štrbac. Trditev, da naj bi Srbi pobili svoje starce in invalide ocenjuje kot “veliko podtikanje”, vendar ga ne čudi, ker prihaja iz ust Žarka Puhovskega, ki je v Haagu trdil, da so vojaki RSK v begu sami pomendrali vse, kar se jim je našlo na poti, vključno z ljudmi v begunski koloni. V resnici pa so srbske civiliste ubijali pripadniki bošnjaškega petega korpusa Armade BiH in pripadniki hrvaških ‘črnih mamb’. Odkrivanje zločinov, ki jih ni obravnavalo še nobeno sodišče, pa je pokazalo, da je zelo pomembna tudi pobuda o ustanovitvi posebne Regionalne komisije pod nazivom REKOM, katere naloga naj bi bila odkrivanje vseh dejstev o žrtvah spopadov na področju nekdanje Jugoslavije. Zbiranje podpisov za to pobudo se je pričelo tudi v Sloveniji.