Nepreseženi Tito

Ob obletnici smrti Josipa Broza Tita, ki je umrl v Ljubljani 4. maja leta 1980, nas je včeraj že zgodaj zjutraj pred Hišo cvetja v Beogradu, kjer je bil Tito na lastno željo pokopan, v nekdanjem zimskem vrtu pričakala dolga kolona tistih, ki so se želeli poklniti spominu na Tita. Med njimi je bilo največ prebivalcev novih držav, nastalih na področju nekdanje SFRJ. Nekaj ur kasneje so se ob Titovem grobu zvrstili še predstavniki borčevskih organizacij, Društva za ohranitev Titovega lika in dela in Društva za resnico o NOB, predstavniki nekaterih levih strank ter člani družine Broz. Številni so na obletnico njegove smrti prišli na Titov grob tudi iz Slovenije.

Beogradu je bil Tito pokopan 9. maja leta 1980, na njegov pogreb pa je v dvajsetem stoletju prišlo doslej še zmeraj nepreseženo število tujih državnikov: 209 državnih delegacij iz 128 držav sveta. Že zgolj zaradi dejstva, da je bil pogreb Tita najbolj obiskan pogreb 20. stoletja, Tito v svoji zgodovinski vlogi ostaja nedosegljiv. V povorki za krsto maršala Tita, ki velja tudi za utemeljitelja gibanja neuvrščenih, je v času njegove smrti korakalo enaintrideset šefov držav, dvaindvajset predsednikov vlad, štirje kralji, šest princev, enajst predsednikov skupščine in številne druge pomembne osebnosti iz sveta, na pogreb pa je ob tem prišlo še 700.000 ljudi. Od leta 1980 pa do danes je Hišo cvetja obiskalo že več kot 17 milijonov ljudi.

Število obiskovalcev je v devedesetih let znatno upadlo. Ko smo novinarji Mladine na primer 4. maja leta 2000 obiskali Titov grob, nas je pričakalo samo nekaj upokojencev ter "vojakov v civilu", ki so zaradi finančnih težav Spominskega centra prevzeli skrb za celoten kompleks. V tistem času je novi stanovalec vile na drugi strani hiše, tedanji predsednik ZRJ Slobodan Milošević, tudi bistveno zmanjšal površino okoli Hiše cvetja na račun nekdanje Titove rezidence Beli dvor, v katero se je tudi preselil. Beli dvor sta v napadih NATA na ZRJ leta 1999 razdejala tudi dva tomahawka, njihovi deli pa so padali tudi po Hiši cvetja. Sesulo se je steklo na strehi, pred Titovim grobom pa je ležal del tomahavka, ki je padel pred grobnico.

Deset let kasneje je slika Beograda precej drugačna. Povsod na obrobju mesta so zgrajeni ogromni trgovski centri, promet čez Savo poteka počasi zaradi obnavljanja vseh mostov in gradnje novega mosta preko Ade, ki ga je vse doslej gradilo tudi slovensko podjetje SCT. Srbija gospodarsko okreva kljub očitnemu nezadovoljstvu ljudi, ki so razočarani predvsem zaradi hitrega razslojevanja, ki poteka v družbi.
To razočaranje in predvsem na novo odkrito spoštovanje do zgodovinske vloge Josipa Broza Tita je mogoče opaziti tudi v spominski knjigi ob Titovem grobu, v katero različni obiskovalci zapisujejo svoje vtise. Tisti, ki so se nekoč najbolj zaklinjali, da bodo sledili Titovo pot, danes seveda ne obiskujejo več Titovega groba. Toda kljub temu Titu obiskovalcev ne manjka. Med državniški delegacijami izstopa posvetilo veleposlanika Gane. Nekaj listov je popisanih s kitajsko pisavo. Tu so še posvetila borcev in komunistov Lazarevca, IV. Krajiške brigade, delegacije SUBNORA BiH (ki Titu izraža spoštovanje zaradi njegove "izgradnje državne skupnosti Bosne in Hercegovine kot multietnične enakopravne republike"). Zadnji podpis kakšnega slovenskega državnika je z dne 4. maja 1989, ko se je pod tekstom "delegacije federacije" podpisal tudi pokojni slovenski predsednik Janez Drnovšek. Vsebina te poslanice je bila za razliko od drugih hvalnic, ki so prevladovale v bližnji prteklosti, že veliko bolj zadržana. "Ob obletnici smrti Josipa Broza Tita, vidnega svetovnega in jugoslovanskega državnika, borca za mir in enakopravnost med narodi, izražamo globoko spoštovanje." Bolj zanimivi so zapisi iz knjige, v katero svoje vtise zapisujejo navadni obiskovalci. Med njimi so tudi takšni še povsem sveži zapisi in posvetila obiskovalcev iz Slovenije.

V bližnjem muzeju si je mogoče še vedno ogledati tudi Titove štafete, ki so jih zbirali od 25. maja leta 1957 naprej, ko se je pričel slaviti Dan mladosti, pa tudi njegove afriške doktorske diplome, košček lunine površine in celo jugoslovansko zastavico, ki je v Apollu pripotovala do meseca in nazaj. Tito je v last dobil še ključe nekaterih svetovnih mestnih vrat, sablje afriških prijateljev, eno amforo, mozaik, nekaj pravih in nekaj posnetih kovancev, majhen kipec Ozirisa in kup fotografij. V zbirki Spominskega centra so tudi Titovi osebni predmeti. Najti je skorajda vse, od njegovega pipca do partijske izkaznice s številko 000001.

Kljub vsem kritikam, novim razkritjem o pobojih po drugi svetovni vojni in svobodi govora, zaradi katerega so bile o temnih plateh Titove avtokracije po njegovi smrti napisane cele knjige, število obiskovalcev narašča. Četrti maj je še na drugačen način dokazal, da je imel Marx prav, ko je trdil, da se zgodovina včasih res ponavlja kot farsa. Prav 4. maja leta 2011, ko so se pred Titovim grobom znova vile kolone obiskovalcev, je namreč Haaški tribunal odločil, da mora vodja srbskih radikalcev Vojislav Šešelj - ki je po letu 1991 pogosto z glogovimi koli demonstriral pred Hišo cvetja (“Da se Tito ne bi povampiril”) – do nadaljnega ostati za zapahi.