‘Mini NATO’ v boj za Arktiko

Danska namerava že kmalu zahtevati svoj del Severnega tečaja. Po poročanju danskih in ruskih medijev naj bi se to zgodilo že naslednji mesec, ko naj bi Danska uradno predstavila svojo ‘Arktično strategijo’. Strategija naj bi zahtevala razširitev epikontinentalnega pasu okoli Ferskih otokov in Grenlandije, vključno s Severnim tečajem. O tem naj bi razpravljali v okviru OZN, zahteve pa morajo biti predložene najkasneje do leta 2014. S tem se vse bolj intenzivirajo za sedaj samo še papirnati spopadi za arktična obdobja, ki postajajo vse bolj zanimiva tudi zaradi klimatskih sprememb. Arktika namreč skriva četrtino zemeljskih zalog nafte in plina, kar bi lahko zadostovalo za nadaljnih 40 let uporabe. Bogata je tudi s premogom, zlatom, bakrom, nikljem cinkom in platino. Hkrati bi lahko zaradi odpiranja ‘severnega prehoda’ Evropa in Azija postali bližji za 6000 kilometrov, zato zanimanje za to področje vse bolj kažejo tudi Kitajska, Južna Koreja in Japonska.

Da Danska načrtuje razširitev svojega epikontinentalnega pasu, tako da bi ta zajemal tudi morsko dno na območju severnega tečaja, je potrdila tudi danska zunanja ministrica Lene Espersen. Uradno naj bi Danska svoje zahteve do leta 2014 predložila komisiji ZN za določanje epikontinentalnega pasu. Danska skupaj z Grenlandijo in Ferskim otočjem razvija t.i. Arktično strategijo za obdobje od leta 2011 do 2020, ki jo bodo objavili sredi junija. Dokument mora pred sprejetjem še v parlamentarno proceduro. Danska se bo tako v borbi za lastništvo morskega dna na območju severnega tečaja in čimbolj ugodno opredelitev strateško pomembnega epikontinentalnega pasu pridružila Kanadi, Norveški, Rusiji in ZDA. Danska je sicer članica EU in NATO, vendar analitiki ocenjujejo, da bo njen pristop k problemu delitve arktičnih področij zadržan, razlog za to pa je očiten – v primeru ‘spontane’ oziroma nedogovorjene delitve arktičnih področij bi namreč Danska zaradi omejenih sredstev izgubila največ. Zato se Danska zavzema za določitev osnovnih načel delitve na posebni mednarodni konferenci.

Pri določanjo deležev bo ključnega pomena dokazovanje, katera država ima v posesti podvodno planinsko verigo Lomonosov, ki poteka nedaleč od Severnega tećaja. Država, ki bo dokazala, da je ta veriga nadaljevanje njenega epikontinentalnega pasu, bo imela pravno podlago, da kot svoja področja šteje ne samo Severni tečaj, pač pa tudi sorodna ozemlja. Rusija je dokaze za to že predložila OZN pred nekaj leti, nadaljuje pa tudi z znanstvenim raziskovanjem oceanskega dna. Tudi Kanada je medtem že poslala svoje križarke v raziskovanje področja, severnoevropske države pa pripravljajo sporazum, s katerim naj bi ustanovile ‘mini NATO’, s katerim želijo zaščititi Severni tečaj pred Rusijo, kar je razumljivo, saj bo v svetu z vse bolj omejenimi viri dobiček tistih ki bodo dobili večje površine Arktike zelo velik.

Pri ustvarjanju ‘mini NATA’ je še posebej aktivna Velika Britanija. Devetnajstega in dvajsetega januarja letos je britanski premier David Cameron gostil predsednike vlad Danske , Finske, Islandije, Estonije, latvije in Litve na prvem mednarodnem srečanju nordijskih in baltskih držav. Njihov namen je bil izgradnja “zavezništva skupnih interesov.” Dva meseca kasneje so se z istimi nameni srečali obrambni ministri istih držav, tokrat tudi ob sodelovanju poljskega in nemškega obrambnega ministra. Analitiki so poročali, da naj bi predsednik britanske vlade z ostalimi predsedniki vlad poskusil doseči podpis okvirnega sporazuma o oblikovanju novega vojaškega zavezništva. To zavezništvo naj bi vključevalo članice NATA Dansko in Norveško, nevtralni partnerici (članici Parnerstva za mir zveze NATO) Finsko in Švedsko, pa tudi verjetno že kmalu neodvisno Greenlandijo, ki je trenutno še del Danske, Ferske otoke (pripadajo Danski) in Alandske otoke (so deloma samostojen del Finske). Idejo o ‘mini NATO’ zvezi je prvi predlagal nekdanji norveški obrambni minister in predsednik vlade ter tudi mirovni posrednik v eks-jugoslovanskih vojnah Thorvald Stoltenberg, ki se je leta 2009 zavzel za “oblikovanje mini NATA za Skandinavijo in Arktiko”. Predsednik sedanje norveške vlade je Stoltenbergov sin Jens.

Stoltenbergovo poročilo je leta 2009 predvidevalo 13 področij sodelovanja v nordijski regiji in je vklučevalo “ustvarjanje miru”, zračno patruljiranje, zagotavljanje računalniške varnosti, sodelovanje med obrambnimi ministrstvi in podobno. Istočasno je zahtevalo “oblikovanje civilne in vojaške enote za nestabilne regije” ter “skupno amfibijsko enoto” enoto “za odzivanje v naravnih katastrofah”, enoto “skupne obalne straže”, skupen nadzor morja, zračnega prostora in vesolja, sodelovanje pri upravljanju arktičnih reggij ter “enoto za preiskovanje vojnih zločinov.” Danska, Finska, Islandija, Norveška in Švedska so medtem že podpisale sporazum o kolektivnem obrambnem sodelovanju pod imenom NORDEFCO. ZDA se tej iniciativi pridružujejo na podlagi predsedniške direktive št. 66, ki je že pred dvema letoma navedla, da imajo ZDA “temeljen varnostni interes v Arktični regiji”. NATO je intenziviral tudi stike s formalno nevtralnima Finsko in Švedsko, ki sta napotili svoje vojake tudi v Afganistan. Tu so tudi padli prvi vojaki obeh držav, kar se sicer ni zgodilo že od časov druge svetovne vojne (Finska) oziroma več kot dve stoletji (Švedska). Pred dvema letoma je imel NATO tudi manevre v Švedski, kjer je sodelovalo deset držav, 2000 vojakov in 50 letal.