Režirana aretacija?

Potem ko se je v Haagu pričelo sojenju generalu nekdanje vojske Republike Srbske Ratku Mladiću, obtoženemu vojnih zločinov in genocida, so se v nekaterih časnikih, najprej v Kanadi, nato pa v Veliki Britaniji pojavile zgodbe o tem, da aretacija Mladića pravzaprav ni bila prava aretacija, pač pa da je bila samo uresničitev posebnega dogovora oziroma prostovoljne predaje Ratka Mladića. Nekaj indicev, ki bi morda lahko potrjevali to zgodbo, so tudi okoliščine, v katerih naj bi bil po pisanju srbskih časnikov Mladić prijet. Mladić naj bi namreč policistom, ki so ga odkrili v hiši njegovih sorodnikov, takoj povedal, kdo je in pokazal svojo osebno izkaznico, ponudil pa naj bi jim tudi slivovico, sir in pršut. Takoj naj bi jim tudi izročil svoji dve pištoli. Za Mladića se je dolgo časa govorilo, da naj bi imel pri sebi vedno ročno bombo, s katero naj bi se pognal v zrak v primeru aretacije, po nekaterih drugih različicah te zgodbe pa bi ga morali takoj ubiti njegovi zvesti osebni stražarji.

Vendar Mladić v trenutku prijetja ni imel ne stražarjev in ne bombe. Zahodni obveščevalni viri naj bi novinarjem nekaterih medijev, kot prvemu pa najverjetneje kanadskemu časniku Ottawa Citizen, razkrili, da aretacija Mladića sploh ni bila prava pač pa da je šlo za režiran dogodek, ki ni bil v tolikšni meri rezultat policijskega dela, kot pa trdega pogajanja diplomatov, ki naj bi se z Mladićem oziroma njegovo družino o predaji trdo pogajali več kot leto dni. Dogovor naj bi bil sklenjen s pritiskom na to, kar kanadski časnik imenuje “dobro znano srbsko šibko točko – družino”. Družini Ratka Mladića so namreč v zadnjih letih prepovedali razpolagati z imovino, članom družine so omejili gibanje in jih pogosto zasliševali. Ker je medtem tudi Ratko Mladić doživel več srčnih napadov in kapi, napredoval pa je tudi rak (po pisanju srbskih časnikov naj bi Mladić v komi preživel dolge tedne v nekaterih samostanih, kjer naj bi zanj zaradi slabega stanja že pripravljali grobnico brez imena in priimka), naj bi se Mladić odločil, da pristane na to, da ga ‘najdejo’. V zameno za aretacijo in sojenje naj bi mu zahodni diplomati (v pogajanjih naj bi sodelovali francoski, britanski in nemški diplomati) in srbske oblasti zagotovile, da bo dobil vrnjene svoje pokojnine, da bodo “poskrbeli za za njegovega sina in ženo”, torej za Darka in Bosiljko in da bo na koncu imel pravico tudi do dostojnega pogreba.

Operacija iskanja Mladića zato sploh ni bila nikakršen ‘lov’, kot je bil nato sicer predstavljen javnosti. Tudi po pisanju britanskega Telegrapha, ki v bistvu ponavlja opisano zgodbo, bi vse to lahko pojasnjevalo, zakaj se je Ratko Mladić, čigar glava je bila ocenjena na kar 10 milijonov dolarjev, na koncu predal tako poceni. Po oceni Telegrapha naj bi srbski obveščevalci tudi v primeru, če ne bi vedeli, kje se Mladić res nahaja, imeli vsaj še stike s tistimi, ki bi lahko vedeli, kako in kje se Mladić skriva.
Vendar to ne pomeni, da se Mladić ni zares skrival. Iz javnega življenja je izginil leta 2001, takoj po padcu Miloševića. V začetku naj bi ga varovalo okoli 50 pristašev, ko pa ga je država zaradi zahtev EU pričela resno iskati in prekinjati njegove vire financiranja, naj bi se število zaščitnikov bistveno zmanjšalo. Njegovi pristaši so uporabljali različne tehnike izogibanja nadzoru. Srečevali naj bi se na samo štirih javnih mestih v Beogradu, mobilne telefone pa bi izklopili pet kilometrov pred srečanji, da bi preprečili nadzor nad svojim gibanjem. Podobne tehnike naj bi uporabljali tudi pristaši Osame Bin Ladna. Sporočila so bila napisana na papirjih, ki so jih nato sežigali. Kje se je skrival pozneje, ni bilo znano. Hiša njegovih sorodnikov v Lazarevcu je bila bolj videti kot mesto, kjer naj bi ga policisti pobrali kot pa mesto, kjer se je zares skrival. Seveda pa tudi v primeru, če je res prišlo do dogovora z Mladićem in družino, to ne zmanjšuje dejstva, da je bil eden najpomembnejših obrožencev za vojne zločine na koncu vendarle prijet in izročen Mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu.

Pokojnine bi na koncu, na primer v primeru Mladićeve smrti, v vsakem primeru pripadle Mladićevi soprogi in družini, politiko sicer bolj javnih dogovorov z obtoženimi zločinov in njihovih prostovoljnih predaj v primeru, če je država poskrbela za njihove družine, pa je vodila tudi prejšnja vlada Vojislava Koštunice. Mladić v Haagu seveda najbolj koristi predvsem Srbiji. Zato si za ta uspeh tisti, ki so ga dosegli, pa čeprav zelo pozno, zaslužijo kvečjemu pohvale, ne pa posmeh.