Zadnji polet Atlantisa

V Cape Caneveralu je v oblaku belega dima proti nebiu še zadnjič poletel zadnji ameriški raketoplan Atlantis. Njegov polet je spremljalo več kot milijon ljudi, ki so si želeli ogledati ta, za mnoge zgodovinski dogodek. Ta polet je bil že 13. po vrsti in hkrati zadnji te vrste, zato mnogi Američani, ki so si prišli ogledati vzlet raketoplana niso mogli skriti svojih čustev. Dogodek je bil še posebej stresen tudi za mnogew zaposlene v NASI, kajti po koncu programa Space Shuttle so ZDA prvič po 53. letih v položaju, ko ne bodo imele več možnosti samostojnega pošiljanja astronavtov v zemeljsko orbito. Med pripravami na izdelavo naslednje generacije vesoljskih plovil bodo zato ameriški vesoljci odvisni od poletov z ruskimi raketami Sojuz. ZDA, Rusija in tudi EU sicer že od konca hladne vojne, v kateri je “vesoljska tekma” igrala pomembno vlogo v boju za nadvlado in prestiž sodelujejo v skupnih programih, tako da tudi konec programa Space Shuttle ne bo pomenil nikakršnega zastoja v ameriškem vesoljskem programu.

Seveda pa je konec poletov raketoplanov povezan tudi z programom varčevanja v ZDA. V skladu z načrtom Baracka Obame naj bi za to poskrbela zasebna podjetja, ki naj bi poskrbela tudi a projekte bolj poceni izstreljevanja ljudi v nižje orbite okoli Zemlje. Vendar pa še ni povsem jasno, kdaj naj bi ta zasebna podjetja ponudila napovedana vesoljska vozila. Do tedaj pa bo edina pot za ameriške astronavte v vesolje vodila preko Rusije – s poleti raket Sojuz, ki bodo ostale edino sredstvo za potovanje ljudi do mednarodne vesoljske postaje.

Sicer pa prihodnja leta pravzaprav niso edino obdobje, v katerem bodo ameriški astronavti odvisni od ruskih raket.Tudi po katastrofi raketoplana Columbila, ki je eksplodiral leta 2003 ob vstopu v atmosfero, so ameriški astronavti leteli v vesolje samo še s pomočjo ruskih raket. Rakete Sojuz so se tako izkazale kot še najbolj zanesljivo sredstvo za pošiljanje ljudi v vesolje, s koncem programa vesoljskih “shuttlov” pa bo to tudi edino sredstvo.

Kar za ameriško gospodarstvo, tako vsaj kažejo nekateri podatki, morda sploh ne bo tako slabo. Po koncu programa Space Shuttle so namreč na plano prišli nekateri podatki, ki kažejo, da je šlo za precej nevaren in negospodaren projekt. O tem si je za Huffington Post upal spregovoriti Story Musgrave, ki je bil kar šestkrat astronavt na raketoplanih. “Shuttli niso izpolnili to, kar smo načrtovali. Morali bi leteti 66 krat na leto, v resnici pa so leteli petkrat na leto. Polet bi moral stati 10 milijonov dolarjev, neodvisna študija pa je nedavno pokazala, da je vsak polet stal 1,2 milijarde dolarjev. Bili so izjemno občutljivi, težki za upravljanje in vse bolj nevarni,” ocenjuje Musgrave, ki je kirurg, matematik, kemik, biofizik, psiholog, računalniški ekspert in avtor pomembnih del s področja aeronavtične medicine, psihologije in klinične kirurgije. Med drugim je oblikoval tudi vesoljska oblačila, ki jih astronavti uporabljajo za sprehode po vesolju. Vodil je prvi sprehod po vesolju leta 1983, deset let kasneje pa je vodil popravilo pokvarjenega teleskopa Hubble. Musgrave je hrati prepričan, da je program Space Shuttlov kljub temu uspel prispevati mnogo pri raziskovanju vesolja, vendar je prav tako prepričan, da bi ameriška administracija morala spremeniti tudi svoj način razmišljanja in ne bi smela preprosto ustaviti programa, “ne da bi vedeli, kaj je naš naslednji cilj”. Po njegovem nenju gre za napako “NASE, kongresa in Washingtona.” Kot dokaz pomanjkanja vodstva in vizije navaja problem z “reševalnim čolničkom”. “Leta 1974, ko smo vedeli, da bo prišlo do izgradnje vesoljske postaje, smo zahtevali, da se pripravi reševalni čolniček, tako da bi z njim lahko zapustili postajo v primeru požara ali kakšne druge katastrofe. To je bilo leta 1974. In kje je reševalni čolniček danes? Nimamo ga, zato ker ni vodstva v Washingtonu, ker ni vizije in so nesposobni upravljati s takšnimi projekti,” ocenjuje Musgrave.