Vse dražje švicarske ure
Povpraševanje po dragocenih, predvsem švicarskih urah v zadnjem času v veliki meri presega njihovo ponudbo. V skladu z ekonomskimi zakonitostimi trga to seveda pomeni hitro naraščanje cen najbolj prestižnih ur na svetu in povečanje vrednosti izvoza ur. In to ne samo v še zmeraj relativno bogate, najbolj uspešne evropske in druge države sveta, pač pa tudi v države, ki se soočajo z najbolj resnimi oblikami krize in so na samem robu bankrota.
Preseneča na primer podatek, da je tudi izvoz ur v Grčijo, Portugalsko in Španijo, ki jih je najbolj prizadela gospodarska kriza, v mesecu maju strmo narasel, skupno pa je izvoz dragocenih ur iz švice narasel za 40,1 odstotka oziroma na vrednost 1,64 milijarde švicarskih frankov - če upoštevamo vrednost inflacije - sicer pa za 31,6 odstotka. Kljub ekonomskim težavam je na primer Grčija v letošnjem maju povečala uvoz svojih dragocenih ur za 6,1 odstotka oziroma na 6,3 milijona frankov. V Portugalski je uvoz ur narasel za 10,8 odstotka oziroma na 8,8 milijona švicarskih frankov, medtem ko je v Španiji narasel na 26,4 odstotka oziroma na 32,6 milijona frankov in to kljub ekonomskim težavam v obeh državah.
Še posebej opazen je bil vzpon uvoza zlatih ur, katerih izvoz se je v maju povečal za 50,3 odstotka oziroma na 47 700 ur. Pri tem izvozu oziroma uvozu zlatih in dragocenih ur imajo pomembno vlogo predvsem ekonomske razmere na svetovnem trgu. Izvoz ur dokazuje, da je svet še vedno v krizi ali pa se je celo pred novo krizo, kajti zlate ure ponavadi kupujejo tisti potrošniki, ki v takšnih nakupih vidijo ugodno investicijo v času gospodarsko nepredvidljivih razmer. »Drage ure so so izjemno učinkovito sredstvo za ohranjanje vrednosti - tako glede velikosti, sposobnosti da zberejo veliko denarja, ki je bil ali morda ni bil prijavljen davčnim usužbencem, krati pa se tudi preprosto prenašajo in imajo dobro vrednost pri ponovni prodaji,« za Wall Street Journal ocenjuje Jon Cox, analitik pri Kepler Capital Markets. Najbolj nazoren primer, ki potrjuje to oceno, so na primer številne dragocene ure, ki so jih odkrili pri nekdanjem hrvaškem premieru Ivu Sanaderju. Po nekaterih ocenah naj bi imel samo Sanader za več kot 150.000 evrov ur. Manjšo kolekcijo Sanaderjevih ur si je mogoče ogledati tudi tukaj. Pred časom je bila v hrvaškem parlamentu tudi precej burna razprava, kjer je opozicijski poslanec nekdanjega hrvaškega premiera, ki je v avstrijskem zaporu, vztrajno spraševal »koliko je ura« in obtoževal koruptivnosti.
Patrik Schwendimann iz züriške kantonalne banke pa ocenjuje, da bi ljudje tudi v prihodnje lahko še bolj pogosto kupovali drage ure in zlatnino kot alternativo investicijam denarja v kapitalske sklade. »Ure in zlato imajo realno vrednost. Ljudje ne vedo, kaj se bo zgodilo z njihovimi investicijami ali z vrednostjo evrov na njihovem denarnem računu. Z urami pa vedo, da bodo v času nekaj let vredne vsaj enako,« ocenjuje Patrik Schwendimann.
Izvoz švicarskih ur bo tudi v prihodnje verjetno še nadaljeval, saj je naraščanje mogoče opaziti na vseh 30 največjih tržiščih omenjenih ur v svetu in to kljub naraščajoči vrednosti samega švicarskega franka, ki v času finančne nestabilnosti, dolžniške krize v Grčiji in v drugih evropskih državah prav tako postaja priljubljena svetovna rezervna valuta. Dobra prodaja švicarskih ur pa je obenem nazoren opomin tudi birokratom v ameriških zveznih rezervah, Evropski centralni banki in v Evropski komisiji, ki kaže, da tudi njihovemu projektu evra švicarske ure vse bolj pogosto kažejo »pet minut pred dvanajsto«. V prihodnje bo potrebno evropski finančni in svetovni trg stabilizirati nekoliko bolj dolgoročno, ne pa samo s kratkoročnimi gasilskimi akcijami v obliki nikoli končanih izjemnih posojil članicam, ki so se znašle v težavah, saj po koncu ameriškega »sproščanja« dolarjev oziroma začasnih inflacijskih inekcij vedno znova prihaja do bega kapitala v smer plemenitih kovin in dragocenosti, ki pa seveda same po sebi ne proizvajajo nikakršne presežne vrednosti in predstavljajo le mrtev kapital.