Ščepec umazanega bluesa

Ko nastopi poletje in se trume Ljubljančanov množično odpravijo na zaslužene dopuste, se tudi v prestolnici navidezno ustavi čas. Koncerti, festivali in drugi glasbeni dogodki se začasno preselijo v manjše slovenske kraje, kjer bolj ali manj uspešno razveseljujejo neobremenjene, dopustniško razpoložene množice. Takrat je seveda treba poskrbeti za vse tiste, ki iz različnih razlogov ostanejo doma in se v iskanju zvočne zabave občasno odpravijo v središče mesta. Letos so za vse take spet poskrbeli v ljubljanskem Škucu, kjer vsako poletje organizirajo festival Dobimo se pred Škucem, mešanico literarnih dogodkov, razstav, filmskih projekcij, modnih revij, ustvarjalnih delavnic in glasbenih nastopov v sklopu cikla Muzika na Starem trgu, na katerem se zvrstijo nastopi zasedb različnih glasbenih žanrov in izvajalcev iz domačih logov.

Otvoritev letošnje glasbene bere festivala je med drugim pripadla nenavadnemu ljubljanskemu duetu Incurabili, ki je lani izdal prvenec Whenever You’re Ready in ga pred kratkim nadgradil s še svežo ploščo Fine With Me. Duo sestavljata Bruno Subiotto in Niko Novak, zdaj že stara znanca ljubljanskega undergrounda, ki sta se kalila v različnih zasedbah, kot so denimo The Spoons, Dicky B. Hardy, Borghesia, Matchless Gift ali Hic et Nunc. Poetika garažnega rock’n’rolla, ki sta jo večinoma negovala v dosedanjem glasbenem ustvarjanju, se je z ustanovitvijo dua Incurabili prelevila v iskanje glasbenih korenin popularne glasbe, saj sta se v svojih blodnjah in iskanjih podala na področje bazičnega bluesa. Ljubezen do bluesa najbrž prihaja s strani Subiotta, ki se je že prej nagibal v to smer, a kot kaže, se tudi Novak zelo dobro znajde v bluesovskih vodah.

Njun minimalistični nastop se tokrat ni odvil na Starem trgu, temveč na notranjem dvorišču Galerije Škuc, ki je še kako primerno za predstavitev glasbe dua Incurabili. V prostoru, ki obiskovalce popelje v preteklost, sta se Novak in Subiotto poglobila v izvajanje mešanice bluesa in drobcev garažnega rocka, ki sta jih pričarala z različnimi, a še zmeraj minimalističnimi sredstvi. Z uporabo značilnih hripavih bluesovskih vokalov, kitare, basa, orglic, dveh bas bobnov in drugih glasbil sta ustvarila vzdušje zakajene, umazane, a še zmeraj navdušujoče bluesovske beznice in z muziciranjem navdušila obiskovalce.

Glasba, ki bi prijetno presenetila tudi takšne neozdravljive ljubitelje bluesa, kakršen je bil Alan Lomax.