Festivalska butičnost

Minuli teden se je na Sotočju zgodila že dvanajsta ponovitev Kreativnega tabora Sajeta, tistega poletnega druženja svobodomiselnih posameznikov, za katerega se običajno vse do začetka ne ve, ali ga bo organizatorjem zaradi slabe finančne situacije sploh uspelo izpeljati.

Za poletno glasbeno dogajanje v Podalpju bi bila izguba Sajete velika škoda, ne nazadnje gre za festival, ki vsako leto ponudi zanimiv izbor manj standardnih muzik. Medtem ko je pri sosedih tovrstnih festivalov z raznoliko, atraktivno glasbeno ponudbo iz leta v leto več, domačo (poletno) sceno še vedno krojijo specializirani (kitarski) festivali ali še raje družabne veselice, na katerih običajno lahko slišimo vedno ene in iste, preverjene bende. Dobra stran festivala, kot je Sajeta, je zato predvsem priložnost, da slišimo žanrsko raznoliko, neobremenjeno glasbo. Slaba stran pa dejstvo, da nagovarja specifično, žal razmeroma maloštevilno publiko, kar seveda pomeni tudi omejene finančne zmožnosti in posledično temu primeren izbor vsaj na prvi pogled ne najbolj atraktivnih glasbenikov.

Toda kljub temu se zdi, da organizatorji vselej sestavijo program, ki presega njihove zmožnosti. Letos sta denimo izstopala panonski (folkovski) violinski virtuoz Lajko Felix in eden najvidnejših sodobnih ustvarjalcev ambientalne glasbe, Norvežan Geir Jenssen alias Biosphere. Slednji sicer nikoli ni slovel po živih (maloštevilnih) nastopih, ki mu tudi niso prioriteta, toda prav po zaslugi Sajete smo ga sploh prvič imeli priložnost slišati na domačih odrih. Tudi tokrat je sestavil standarden, zgoščen ambientalni set, ki mu je vrednost dvignilo predvsem zanj idilično, gozdno okolje ob Soči, njegov prihod pa je bil sploh eden zanimivejših angažmajev v dvanajst-letni zgodovini festivala.

Zadnji večer je s hipijevsko fuzijo elektronike, folkovske izraznosti, svobodnjaških jazzovskih intervencij in drona zaključila italijanska zasedba Neokarma, v prvih dneh festivala pa so si oder izmenjali še Frank Gratkowski, Tanja Feichtmair, zanimiva nova zasedba Maje Osojnik Broken.Heart.Collector, domači Projekt trio Saeta in nekateri drugi. Kot je že v navadi, so prve dni tabora zaznamovale predvsem (ne)glasbene kreativne delavnice, ki udeležencem tudi čez dan ponujajo aktivno preživljanje časa.

Medtem ko nekateri domači poletni festivali rastejo in se drugi poslavljajo, Sajeta že vse od svojih začetkov s konca prejšnjega tisočletja ostaja enaka in uspešno kljubuje komercialnim zakonitostim tovrstnih dogodkov. To zna ceniti tudi zvesta publika, ki na festivalu vsako leto najde zatočišče pred bolj popularnimi masovkami. Lahko pa bi je bilo v prihodnjih letih več in bi zato konec julija v prihodnosti na Sotočju morda lahko slišali še več atraktivnih ustvarjalcev. Zdi se namreč, da Sajeta še vedno ostaja edini domači festivalski dogodek, ki zna prisluhniti zanimivim, zvedavim, nestandardnim glasbenim praksam ...