Nazaj v vrtincu nasilja

Z Bližnjega vzhoda res redkokdaj pride kakšna pozitivna novica - novica širšega formata. Nekaj časa so v Beli hiši za uspeh prodajali Irak, s tem, da se v podrobnosti priročno niso spuščali. Zdi se, da je ameriška vojaška politika do gejev »ne sprašuj, ne govori«, ki so jo pred kratkim ukinili, na Bližnjem vzhodu še kako živa in vseprisotna. Češ, ne sprašuj in ne govori veliko, pa se bo zdelo, da so stvari ustrezne. Vendar ljudje na terenu menijo drugače. Stuart W. Bowen, posebni generalni inšpektor za rekonstrukcijo Iraka, je v svojem zadnjem poročilu, ki jih mora dostavljati Obamovi administraciji ter kongresu, izpostavil, da »Irak ostaja izjemno nevarna država za delo v njej. Po moji presoji je bolj nevarna kot pred letom dni«.

Poročilo je poslal konec julija, ki za zdaj velja za najbolj krvav mesec tega leta; po podatkih tamkajšnje vlade je bilo ubitih 259 ljudi, 453 pa ranjenih. Nasilje se širi. Kot navaja Bowen, je število smrtnih žrtev vse večje tudi med ameriškimi vojaki, samo junija jih je bilo ubitih 15, kar je najbolj krvav mesec zanje od aprila 2009. Bowen za to krivi predvsem šiitske paramilice, Obamova administracija pa Iran, ki naj bi stal za njimi. Med provincami je posebej izpostavil Dijalo, ki meji na omenjeno državo in je dom sunitom, šiitom in Kurdom, v njej pa zaradi napetosti, ki vladajo med temi skupinami, redno prihaja do bombnih napadov, v katerih umira na ducate ljudi. Besedi, ki ju je Bowen uporabil za Dijalo, sta »zelo nestabilna«. Poleg tega je še vse več atentatov na iraške uradnike, povečuje pa se tudi število izstreljenih raket na Zeleno cono v Bagdadu, kjer imajo svoje sedeže iraška vlada ter različna tuja politična in gospodarska predstavništva.

Objava poročila časovno sovpada tudi z mencanjem vlade Nurija Al Malikija, ali naj ameriške sile zaprosi, naj v državi ostanejo še po decembru, torej da se njihov odhod zavleče v leto 2012, ali pač ne. Trenutno je v Iraku še vedno nameščenih 46.000 marincev in ameriški vojaški poveljnik Mike Mullen opozarja, da, če karikiramo, si ne more v nedogled žvižgati komada skupine The Clash »Should I stay or should I go?«. Malikijevo zavlačevanje glede sprejetja odločitve poznavalci sicer pripisujejo trenjem znotraj njegove vlade. Je pa ta nekaj dni nazaj napovedala, da bo kupila 36 ameriških lovcev tipa F-16. Gre za zgodbo, ki se vleče že nekaj časa. Američani so od Iraka že lani zahtevali, da mora kupiti omenjene lovce, ker bo sicer njegov zračni prostor v nevarnosti. Kakšen nateg! Irak je 51. ameriška država, kdo ga bo napadel? Poleg tega imajo Američani svoja vojaška oporišča v Katarju, Savdski Arabiji, Kuvajtu, vzhodni Turčiji in ... Iraku! Kaj ne znajo z vsem tem sami varovati svojih naftnih polj? Poanta nakupa je seveda drugje, gre za čisti biznis za ameriške vojaške korporacije. Iraška vlada si je januarja dovolila trenutek suverenosti in se odrekla temu nakupu. »Denar bomo raje namenili za to, da nahranimo revne. Nič lovcev to leto,« so bile besede Alija Al Dabaga, vladnega tiskovnega predstavnika. A pritisk ZDA je bil spet premočan. Človek ne ve, kaj bi rekel. Vsiljujejo jim letala, medtem pa se na tleh širi terorizem. In ve se, kaj je terorizem: orožje revnih. Včasih človek podvomi o iskrenosti ZDA, da si ga res želijo izkoreniniti.