Turški vpadi

Nekdanji minister za razvoj Žiga Turk je na svojem blogu izrazil zaskrbljenost nad odzivi na eksplozijo v Oslu in streljanje podmladka norveških laburistov in nad razlago teh dogodkov. Zmotilo ga je predvsem poročilo norveške policije, v katerem je bil strelec Anders Behring Breivik opisan kot desničarski in krščanski fanatik. To naj z napadom ne bi imelo nobene smiselne povezave, čeprav se je Breivik tako sam deklariral. Novinarsko poudarjanje tega podatka in predstavitev Breivika kot pripadnika krščanske desnice naj bi bilo po njegovem namenjeno le zbiranju političnih točk na drugih straneh.

V blogu se je Turk dotaknil tudi primerjave islama in krščanstva v odnosu do terorizma. »Bistvena objektivna razlika« naj bi bila v tem, da v svetih besedilih krščanstva za terorizem ni opravičila in napotkov, sveti spisi islama pa naj bi za terorizem ponujali oboje, napotke in tudi opravičila!? Amen.

Znotraj takšne črno-bele postavitve, kjer imamo na eni strani absolutno dobre in na drugi strani absolutno zle, utemeljitve ne pričakujemo in je pri Turku tudi ne bomo našli. Če pomislimo na versko nasilje v povezavi s krščanstvom, nam najprej pride na misel ravno nasilje znotraj krščanstva samega, kot so zgodovinski spopadi med protestanti in katoliki (tridesetletna vojna) in pobijanje v imenu Kristusa (npr. križarske vojne). Tudi krščansko navdahnjene nasilne, danes bi rekli teroristične organizacije niso nobena redkost, znan primer je Ku Klux Klan.

Strah pred islamskim terorizmom naj bi bil torej samoumeven, celo upravičen, Breivikovo razumevanje samega sebe kot krščanskega desničarja pa je stvar zmote. Ob eksploziji v Oslu je Turk sprva pomislil na islamske teroriste in polaga nam na srce, naj »priznamo«, da smo na to pomislili tudi sami. Priznamo, da nismo.