Sovražni govor

»Z najmočnejšim orožjem na svetu - s pravico do svobodne besede in z demokracijo - bomo podprli pot Norveške po 22. juliju 2011,« je petim milijonom sodržavljanov povedal norveški premier Jens Stoltenberg po terorističnem napadu 32-letnega desničarskega skrajneža Andersa Behringa Breivika, ki je z bombo na vladno poslopje v Oslu in med streljanjem na mlade laburiste na otoku Utoya pobil 76 ljudi. Ko je Norveška odrevenela zaradi tega gnusnega dejanja, je premier odločil, da bitke s strahom ne bo izgubila.

Takšen odziv norveškega premiera je pomenljiv tudi v evropskih razsežnostih. Še posebej v času, ko se na političnem prizorišču nevarno krepijo populistične stranke s ksenofobno retoriko, evropske družbe pa se valjajo v močvirju neurejenih družbenih razmerij in neuspelega modela multikulturalizma. Za evropske družbe, ki imajo opraviti z nevarnimi oblikami sovražnega govora proti drugim in drugačnim, je lahko norveška rešitev z več svobode in demokracije zgledna, kajti omejevanje svobode in vpeljevanje prepovedi je, zgodovinsko dokazano, slaba izbira.

A oblasti v evropskih državah doslej niso ravnale tako kot Norvežani. Ko je danski časnik Jyllands-Posten objavil karikature muslimanskega preroka Mohameda, kar je zbudilo ogorčenje muslimanske skupnosti na Danskem in po svetu, so gorela danska veleposlaništva, več ljudi je izgubilo življenje, grožnje uredništvu časnika pa so bile »najmanj nevaren« odziv militantnih muslimanov. Od takrat je za dansko družbo značilna ostra sovražna retorika proti priseljencem, še posebej muslimanom, država je poostrila nadzor nad priseljevanjem in uvedla za evropske razmere najhujše restrikcije nad tujci.

S skrajnimi stališči se je treba spoprijeti z ugotavljanjem dejstev in zdravim razumom.

Po Evropi so se razpasle populistične in ksenofobne stranke in gibanja z avtoritarnimi voditelji. Demokratične institucije in demokratične politične sile nimajo ustreznega odgovora na njihov vzpon. Tudi poenotenega evropskega odziva za preprečevanje sovražnega in omalovažujočega govora o drugačnih in drugih v okviru evropskih civilizacijskih norm ni uspelo oblikovati. Pravica do svobode izražanja je sicer zapisana že v evropski konvenciji o človekovih pravicah iz leta 1950 in vsebuje tudi »pravico do osebnega mnenja in sprejemanja informacij in idej brez vmešavanja javnih oblasti in ne glede na meje«. Znotraj te ohlapne norme pa uravnava to področje vsaka država zase. Glede na svoje zgodovinske, kulturne in politične okoliščine. Britanija je denimo strpnejša kar zadeva svobodo izražanja kot na primer Nemčija, Francija in Avstrija, kjer je zanikanje holokavsta kaznivo. Zakone, ki prepovedujejo sovražni govor, imajo v Franciji, na Nizozemskem, v Nemčiji, na Danskem. Francosko pravo prepoveduje govor ali zapise, ki pozivajo k rasnemu ali religioznemu sovraštvu. Posebna vladna komisija razvršča filme, druga pregleduje publikacije za mladino, notranji minister pa lahko prepove posamezne publikacije s pornografsko vsebino mladoletnim. Od leta 2003 je v Franciji prepovedano blatenje nacionalne zastave in himne. V Nemčiji so avtorji sovražnega govora kaznovani, če je ta usmerjen »proti delom populacije«, in to »na način, ki lahko kali javni mir«, in če vsebuje rasistično agitacijo in antisemitizem. Prepovedana sta zanikanje holokavsta in uporaba nacističnih simbolov, kazniva sta žalitev in zlonamerno obrekovanje. V Italiji je prepovedano bogoskrunstvo. Na Švedskem so leta 2002 omejili svobodo govora, ko gre za sovražni govor proti ljudem in skupinam drugačne etnične, rasne, svetovnonazorske in spolne pripadnosti.

V klasični liberalni misli je pravica do svobode izražanja zelo pomembna družbena vrednota in skorajda brez omejitev. Konec sedemdesetih let prejšnjega stoletja je Noam Chomsky branil zanikovalca holokavsta, zgodovinarja Roberta Faurissona. V časniku The Nation je Chomsky opozoril na konceptualno razliko med udejanjanjem nekega mnenja in pravico človeka, da pove, kaj misli. Chomsky je spomnil na znamenite Voltairove besede v pismu M. le Richeju: »Preziram to, kar pišeš, toda dal bi svoje življenje za to, da bi ti omogočil nadaljevati pisanje.« Pa je lahko pisarija morilca Andersa Behringa Breivika z mešanico križarskih fantazij in skrajnih protiislamskih pogledov cena za svobodo govora v odprti družbi?

Na spletu je pravica do svobode govora prignana do skrajnosti. Vsak lahko pove, kar hoče, in kazen je le ta, da njegovega pisanja nihče ne prebere. Kaj storiti s sovražnimi vsebinami na spletu? Regulacija je možna. Vendar to ni dovolj, kajti po mnenju Jerneja Prodnika, raziskovalca na Centru za raziskovanje družbenega komuniciranja, ki ga je povedal za Mladino, je komunikacija na spletu odraz komunikacije v družbi. »Nekaj je narobe z družbo, ki se poskuša prepričati, da ne vidi povezave med hujskanjem v parlamentu oziroma v institucionalni politiki ter skrajno ksenofobijo na spletnih forumih ...«

Na tej točki pa igrajo bistveno vlogo »klasični« mediji, ki nastopajo in bodo nastopali - četudi morda nekoč v spletni obliki - kot orientacijske točke na medmrežnem Divjem zahodu. Kakor glas verodostojnosti in spodobnosti, ki lahko utiša tudi sodobno sovražno retoriko na spletnih forumih in v vsakodnevnem življenju. Kajti po Timothyju Gortonu Ashu v Guardianu je »cena prepovedovanja objave previsoka in v dobi interneta tega ni mogoče uresničiti. Zato se moramo s skrajnimi stališči spoprijeti na odprtem polju«. Z ugotavljanjem dejstev in zdravim razumom.