Sedem Breivikovih tez o islamu in levici

1. Islam je agresivna religija, ki se širi z nasiljem.

Res je. Ampak to ni njegova ekskluzivna lastnost. V tem, da je nasilna religija, si je islam enak z drugima dvema abrahamskima monoteističnima religijama, judaizmom in krščanstvom. Verjetno ni nihče povzročil več ljudem več gorja kot versko navdihnjeni Abrahamovi potomci. Da bi ohranili resnico izjave, ki pravi, da je islam nasilna religija, jo moramo postaviti v pravo perspektivo, v pravi kontekst, in reči: judaizem, krščanstvo in islam so nasilne in agresivne religije. Drugo - če eno od teh ver v tem pogledu osamimo - je propaganda. Z izigravanjem ene teh religij proti drugima bomo samo perpetuirali nasilje. Rešitve na tem svetu ne prinaša nobena, zagotovo pa ne dominacija ene od njih nad drugima. Z izigravanjem ene od teh religij proti drugima si te religije zagotavljajo čezmeren vpliv na svetovno politiko. Kdor obrekuje eno od teh religij v imenu druge, skrbi za reprodukcijo interesov in posvetnih ekscesov vseh treh.

Svete vojne, verskega nasilja v najvišji meri, ni iznašel islam. V Svetem pismu najdete več kot eno slavljenje versko navdihnjenega genocida. Ti pasusi in, morda še bolj, ta mentaliteta še danes navdihujejo izraelsko vojaško politiko. Ko gre za razmerje med krščanstvom in islamom, pa se mi zdi zelo zanimivo tole: raziskave zgodnjega islama so pokazale, kako tesno je bila nastajajoča islamska skupnost povezana z judovsko in krščansko in koliko je prevzela od njiju. To je bilo, če smem provokativno uporabiti ta jezik, izrazito multikulturno okolje. Najzanimivejša v tem pogledu se mi zdi tesna sorodnost med zgodnjeislamsko in poznoantično krščansko duhovnostjo in njunim iztekom v nasilje. Nec plus ultra krščanske duhovnosti so bili takrat menihi. Libanius, denimo, z grozo opisuje, kako so se iz svojih puščavniških kvartirjev odpravljali na uničevalske pohode proti rimski državi in grški paidei (v katerih danes vidimo bistvene elemente t. i. evropske civilizacije). Nekaj stoletij pozneje najdemo ta tip verske militance, ekstremistične pobožnosti, med islamskimi asketi. Zgled za te zgodnje mudžahidun, ki so ponoči čuli, podnevi pa se odrekali, ki so v svojem iskanju boga prej ali slej uporabili sabljo, so bili krščanski menihi. V 12. stoletju najdemo opise krščanskih menihov in vojščakov v eni in isti osebi, ki spominjajo na opise globoko pobožnih islamskih asketov in bojevnikov v zgodnjih islamskih virih, pri Bernardu iz Clairvauxa. Te stvari omenjam predvsem zato, da bi opozoril, da je pri teh verah nasilje porajano v srcu njihove duhovnosti. Nasilje ni njihov eksces ali spodrsljaj, oddaljevanje od njihovega bistva. Je izraz iskanja ali najdenja boga, ki je v svojih prvih zapisih nasilen. Zatekanje k ljubezni tu ne pomaga, čeprav nekateri okrog tega v teh časih gradijo cele politične teologije. Ljubezen je razmerje, ki tako kot vsa druga razmerja vsebuje izključevanje. Hermenevtika judaizma, ki sta jo prevzela krščanstvo in islam, pa deluje tako, da izključenega konstituira v sovražnika.

2. Skrivno orožje islama je visoka nataliteta.

Visoka nataliteta je v resnici hud problem, nikakor pa ne moremo za ta problem kriviti samo islama. To je potem politikantsko izkrivljanje, ne glede na to, kako veliko zrno resnice vsebuje. Pomislite na prispevek katoliške cerkve, na njeno nasprotovanje kontracepciji in prekinitvam neželenih ali zdravju nevarnih nosečnosti. Naš judeo-krščanski bog zapoveduje: »Množite se!« V Pekingu je bila pred leti velika mednarodna konferenca, na kateri so bile reproduktivne pravice žensk veliko vprašanje in muslimani in katoliki so tam strnili vrste in skupaj nasprotovali koncipiranju kakšne smiselnejše globalne demografske politike. Ljudje so se, tudi zaradi verske poslušnosti, preveč namnožili, zemlja je preobremenjena, močno preobremenjena, položaj že danes ni več vzdržen. Pričakovanja, da bi pravičnejša prerazporeditev virov in bogastva lahko rešila ta problem, so iluzorna.

Svete vojne, verskega nasilja v najvišji meri, ni iznašel islam. V Svetem pismu najdete več kot eno slavljenje versko navdihnjenega genocida. Ti pasusi in, morda še bolj, ta mentaliteta še danes navdihujejo izraelsko vojaško politiko.

3. Če bi (in ko bo) islam osvojil Evropo, bi naša civilizacija propadla.

Naša civilizacija bo propadla, ker si je postavila napačen razvojni model. Islamske države ta model praviloma sprejemajo, tako da skupaj drsimo v propad. Če bi islam osvojil Evropo, se v tem pogledu ne bi nič spremenilo. Versko sovraštvo ali sožitje je v tem pogledu konec koncev irelevantno.

Islam nima nobene logične ali zgodovinsko nujne zveze s koncem Evrope, jo pa ima z njenim nastankom. Evropa kot politična skupnost se je oblikovala v odgovor na osmansko osvojitev Konstantinopla leta 1453. Pred tem beseda Evropa ni nastopala v zvezah, ki nosijo kolektivno identiteto. Iznajdba Evrope je skondenzirana v bojnem geslu, da je treba »Turka izgnati iz Evrope«. Turek je takrat funkcioniral kot simbolna podoba muslimana, ki je nasledila srednjeveškega Saracena. Ne morem si kaj, da si ne bi mislil, da so tisti, ki danes kličejo k izgonu muslimanov iz Evrope, obtičali v njenem infantilnem stadiju. To je slabo spričevalo za njihovo politično zrelost (da o izobrazbi niti ne govorimo). Da imajo v današnji Evropi besedo, pa je slabo spričevalo o njeni politični zrelosti ali zdravju.

4. Islam je agresiven do žensk in sovražen do človekovih pravic.

Res je, da z ženskami marsikje po svetu grdo ravnajo, tudi v islamskem svetu in pri nas. Če pogledamo na islamski svet, jim gre, vsaj na prvi pogled, najslabše v državah, ki so naše najožje zaveznice ali ki so jih okupirale naše judeo-krščanske vojske.

Kar se tiče človekovih pravic, pa bi rekel, da so jim sovražne vse razodete religije. Na človekove pravice lahko gledamo tako ali drugače, cinično ali entuziastično, pietetno ali realistično, ampak v osnovi lahko rečemo, da so otrok razsvetljenskega racionalizma. Razum je veleval, da je treba človeku priznati nekatere svoboščine in dostojanstvo. Pri razodetih religijah pa je zadnja, absolutna resnica utemeljena v dejstvu, ki presega človeški razum, ki je razumu nedosegljivo, ki je nad njim in ki se mu mora razum pokoriti. Ta resnica lahko vedno izniči zahteve razuma in načeloma izključuje možnost, da bi ljudje urejali medsebojne odnose po svojih najboljših in vsem skupnih racionalnih močeh. (S tem nočem reči, da je vera edini vir iracionalizma v današnji politiki.)

Če gledamo na stvari na dogodkovni ravni, ni težko opaziti, kako politično militantni judaizem, krščanstvo in islam, vsem medsebojnim ravsom navkljub, skupno, v simbiozi, ki jo zlahka spregledamo, dušijo našo svobodo mišljenja in izražanja. Prava sveta aliansa!

Korana niso prevedli zato, da bi se z muslimani pogovarjali o sožitju kultur, ampak zato, da bi bil boj proti muslimanom uspešnejši, učinkovitejši, totalnejši: zato, da bi poleg jeklene sablje lahko uporabljali tudi duhovno, zato, da bi poleg železnega meča lahko vihteli tudi meč besede.

5. Z ideologijo multikulturalizma odpiramo muslimanom vrata za njihov križarski pohod.

Križarski pohodi so izključno krščanska iznajdba. V arabščini do konca 19. stoletja zanje ni bilo niti imena. Prenekateri apologet tistih grozljivih vojn je, ironično, v njih videl pospeševanje izmenjave med kulturami in kakopak trgovine ter širjenje evropske civilizacije in gospostva. Pač odvisno od tega, v katerem obdobju je pisal svoje apologije ali epopeje križarskih pohodov. Muslimanskih križarskih pohodov nikdar ni bilo in nam ne grozijo niti danes. Tudi najbolj krvoločni med muslimanskimi verskimi fundamentalisti ne snujejo svojega križarskega pohoda, temveč kličejo vernike v boj proti našemu. To utegne biti zelo krvav boj, ni pa muslimanski križarski pohod.

Ideologija multikulturalizma je zame predvsem odpoved političnemu mišljenju, poraz političnega mišljenja. Normalno je, da kot taka ne more biti v veliko pomoč pri reševanju resnih političnih vprašanj, med katerimi so eno gotovo globalne migracije. Problem Evrope ni, da jo oblegajo sovražne kulture in religije, temveč da se je politično razorožila, da se je prepustila skrajno nesposobnim, intelektualno boleče mediokritetnim in pogosto pokvarjenim političnim zaslužkarjem. Bolj nekompetentne politične elite Evropa še ni imela. Tony Judt je zapisal, da nam danes vladajo politični pritlikavci. Ampak celo to je morda evfemizem. Ti ljudje so politični le po naslovu, na katerem vlečejo dobre plače, medtem ko nas davijo z »varčevalnimi ukrepi« in »kompetitivnostjo«. Težava z Evropo je v tem - vem, da se sliši dramatično, pa bom vseeno rekel -, da je politično mrtva. Zato pa jo ohranjajo pri življenju taki ljudje, kot je ta norveški evroterorist, ki je izjavil, da je »ubijal za Evropo«.

Je pa o multikulturnosti mogoče govoriti tudi na druge načine. Če vzamemo ta pojem dobesedno, brez pobožnega odnosa do vladajočih političnih in intelektualističnih žargonov, lahko rečemo, da je bila Evropa vse od genocida nad neandertalci, vse odtlej torej, ko so v naše kraje prvič prispeli Afričani, multikulturna. A pustimo prazgodovino in poglejmo v bližnje čase. Kaj vidimo? Nenehna priseljevanja in izseljevanja, osvajanja in izgubljanja zemlje, vojne in premirja, v katerih so se mešali nešteta plemena, narodi, rase, kulture (če že hočete), vere in jeziki. Ti ljudje nepreglednih izvorov in pripadnosti so se med seboj klali, posiljevali in ženili, bili drug drugemu hlapci ali gospodarji, služkinje in služabniki, konjarji in priležnice, plačani vojaki in špijoni, kuharji in spovedniki. Bastardni mešanici, ki je vedno znova nastajala iz njih, so se ob večjih verskih preganjanjih in vojnah ter ob odpiranju možnosti za zaslužek spet in spet pridruževali kontingenti nove nečiste krvi, ki je dodatno mešala že etablirane mešanice. Klasični izraz takega pogleda na našo zgodovino najdemo pri Danielu Defoeju. Njegov True-born Englishman je bil kruta polemika proti tistim, ki so jim politične kalkulacije narekovale sklicevanje na čistokrvno angleško raso. Nič manj relevantna ni ta polemična pesnitev za razmišljanje o Evropi. In ko se sklicujem na Defoeja, nočem opozoriti le na to, da je kateri koli evropski narod, če pogledamo dovolj globoko v zgodovino in ne začnemo mežikati, mogoče razgraditi na rasno, plemensko, etnično, nacionalno, versko itn. heterogene elemente. Gre tudi za nasprotno perspektivo: še tako mešanico lahko spraviš na skupni imenovalec, če to hočeš, če se za to potrudiš. Stvar političnega razmisleka in volje je ugotoviti, kaj služi čemu in kaj hočemo.

6. Ideologija multikulturalizma je levičarska ideologija, ki ima marksistične izvore (npr. Frankfurtska šola).

To pa, se mi zdi, ni stereotip o islamu, marveč o levici. Opozarja nas na to, kako je desni ekstremizem postal norma, kako normalno je postalo desno ekstremistično sejanje sovraštva. A je marksizem zdaj inkriminiran? Kar se mene tiče, menim, da je izgubil teoretsko prepričljivost, ni pa, kolikor vem, nekaj kaznivega. Frankfurtska šola je bila eden močnejših centrov intelektualne opozicije proti fašizmu. To, oponiranje fašizmu, danes očitno ni več prava stvar. Časovno oddaljevanje od 2. svetovne vojne nekateri očitno spretno izrabljajo za to, da bi nas oddaljili od antifašizma. Da ne bom govoril o »nekaterih«, naj rečem takole: Evropa si očitno zelo prizadeva, da bi se oprala antifašizma, ki je gnal tudi začetke evropskega združevanja po 2. svetovni vojni. Evropa brez antifašizma je tista temna celina, o kateri je pisal Mark Mazower, ki je v 30. letih prejšnjega stoletja tako rekoč za las ušla temu, da bi sprejela fašizem. Še tole naj dodam: kakor nacisti niso postavili Dachaua, da bi internirali jude, temveč komuniste in druge levičarje, tako imajo današnji islamofobi na piki najprej domače politične nasprotnike. Ta norveški evroterorist ni šel pobijat muslimanov, temveč otroke laburistov, norveško socialistično mladino. Nikakor nočem reči, da je to hujše ali slabše od pobijanja muslimanskih otrok, je pa simptomatično.

7. Več komunikacije, stikov, spoznavanja ne pomaga pri sožitju med zahodno in islamsko kulturo.

Se strinjam. V izjemnih primerih bi se ob uporabi tega recepta morda utegnilo zgoditi, da bi se komu v glavi kaj obrnilo na bolje. Po mojem pa bi k ustvarjanju možnosti za manj mučno koeksistenco t. i. Zahoda in muslimanskega sveta prispevali več, če bi komunikacije, stike in spoznavanje zreducirali. Za začetek bi lahko umaknili zahodne vojske od tam, sočasno ali takoj za tem pa tudi celo mavrico neoboroženih humanitarcev, človekoljubov, ženskoljubov in drugih poslovnežev. In ta govor o »kulturah«! Stari Rimljani so imeli veliko ožji pojem kulture (hvala bogu!) in so osvajali svet brez govoranc o njej. Tudi Španci so svojo krvavo konkvisto opravili brez govorjenja o kulturi. Pa angleški imperij je vstal, živel in zatonil brez kulturne kritike. Današnje globalistično zatiranje, gospodovanje in ropanje pa je kakršen koli smiseln razmislek o politiki, ekonomiji, interesih, verskem fanatizmu in vojaški strategiji utopilo v neprebavljivem čveku o kulturi. Kdor ne more ničesar povedati o tem, kaj se dogaja po svetu danes in kaj vse je narobe, ne da bi govoričil o kulturi, naj bo raje tiho.

Predsodki so narejeni iz take snovi, da jih več spoznavanja tistih ali tistega, o komur ali čemer imamo predsodke, ne omaje. Nobene nujne vzročne povezave ni med vednostjo in predsodkom. Gre za naravo, tip vednosti. Predsodek se lahko splete iz skoraj ničesar, tako kot se je oblikovala, denimo, fundamentalistično sovražna predstava o muslimanih v času srednjeveških križarskih pohodov. Ob pomoči zgodovinskih raziskav lahko danes skonstruiramo razlage o tem, zakaj in kako se je formiralo tisto sovraštvo, kaj je gnalo zahodne kristjane vanj, podlage za njihove predsodke o muslimanih pa ne bomo našli v njihovi vednosti o muslimanskem svetu in islamu - ker je ni bilo. Vednost se je začela oblikovati post festum, potem ko je predsodek že zaživel, in sicer zato, da bi predsodek utrdili. Korana niso prevedli zato, da bi se z muslimani pogovarjali o sožitju kultur, ampak zato, da bi bil boj proti muslimanom uspešnejši, učinkovitejši, totalnejši: zato, da bi poleg jeklene sablje lahko uporabljali tudi duhovno, zato, da bi poleg železnega meča lahko vihteli tudi meč besede. Arabščine in drugih orientalskih jezikov se na srednjeveškem zahodu (Evrope takrat še ni bilo!) niso začeli učiti zato, da bi vzpostavili dialog z muslimani, ampak zato, da bi jih spreobrnili. Ne zato, da bi spoznavali njihovo kulturo, marveč zato, da bi jim vsilili spoznanje naše prave vere. Več ko so naši predniki vedeli o muslimanski veri, z več argumenti so jim vsiljevali svojo. In če ti »rationes« niso dosegli cilja, je bil pri roki tvarni meč. Izbrisati je treba ali njihovo vero ali njih same. Tako nekako je zahodno krščansko politiko do drugovernih formuliral sveti Bernard. In tisti narodi, ki se niso odpovedali svoji veri, so bili poklani. Evropa, ki je nastala iz srednjeveškega krščanstva, je bila zato krščanska, z muslimani pa se trudimo še danes. A naj se vrnem k temi. Menim, da bi več komunikacije, stikov in spoznavanja tudi danes, tako kot pred devetsto ali osemsto leti, naše predsodke prej okrepilo kot oslabilo. Če že sovražiš, več ko veš, bolj in boljše lahko sovražiš, bolj boleče lahko zadeneš svojega sovražnika. Več stikov, komunikacije in spoznavanja pa ima tržni potencial: zakaj ne bi prodajali strpnostnega turizma?