“Prej ali slej se bo boj različnih skupin zoper popolno deklasiranje in razčlovečenje ljudi moral povezati v skupen boj za pravice delavk in delavcev.”

Dr. Taja Kramberger je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala arheologijo in zgodovino ter nadaljevala z doktorskim študijem zgodovinske antropologije. Na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem je skupaj z Dragom Rotarjem zasnovala študije zgodovinske antropologije, šest let je študente in študentke učila misliti zgodovino, nakar so jo, po njenih besedah, prav zato odpustili z univerze. V teh dneh se angažira v boju delavcev za svoje pravice v Luki Koper, kajti meni, da neoliberalci povzročajo krivice vsem zaposlenim. Zato je njen boj za svoje pravice del istega, skupnega boja. Tudi luških delavcev. Nad slabim odzivom intelektualcev v tem boju ni presenečena, kajti v Sloveniji je pač tako, da velja “sistem sklanjanja hrbta, dokler grda usoda krivic ne doleti tebe”.

Krambergerjeva je tudi avtorica več pesniških zbirk (Marcipan, Spregovori morje, Žametni indigo, Mobilizacije, Vsakdanji pogovori) in prejemnica Veronikine nagrade. V poeziji sledi imperativu, da mora poezija odražati to, kar živiš. Prav zato je njena poezija bridko resnicoljubna, a osvežujoče iskrena. Takšna je Krambergerjeva tudi v pogovoru.

V minulih dneh ste spremljali, pravzaprav ste se angažirali v boju žerjavistov koprske Luke in njihovega sindikata za boljše delovne razmere in druge pravice. Pravzaprav je malo intelektualcev na Slovenskem, ki bi tako jasno in javno izrazili solidarnost z delavci.

Začudena sem, da so tiho. Toda glede na zgodovino in deloma tudi moje raziskave v zadnjih petnajstih letih je takšen odnos tudi razumljiv. V Sloveniji odpor delavcev zoper krivice, ki so se jim godile, nikoli ni oblikoval široke referenčne koalicije v javni sferi, ki bi omogočala kontinuirano polemiko o teh vprašanjih in bi na neodtujljivih preteklih pridobitvah utemeljevala boj za temeljne pravice človeka in državljana. Na eni strani me torej čudi in jezi odsotnost odločnih in subtilnih intelektualnih intervencij v zvezi s tem, vsi smo delavci, podporo delavcem imam za državljansko dolžnost slehernika. Na drugi strani pa to odsotnost državljanske akcije razumem, saj jo generira obstoječi sociohistorični model. Iz zgodovine neoliberalizma je jasno, da je bilo v vsaki deželi, kamor je prodrla ta škodljiva ekonomistična utopija, gospodarsko močno pristanišče tarča korporativnega naskoka. Je namreč oporišče za obvladovanje lokalne ekonomije, družba, ki tega ne zazna, ni živa. Koprsko pristanišče je zdaj tudi glavno prizorišče boja za delavske pravice in ob njem bi se morali združiti vsi delavci in delavke v deželi, ki doživljajo ali so doživljali podobne pritiske, naposled pa tudi vsi tisti ljudje, katerih svet je demokratična republika in ki imajo občutek za politično, se pravi čut za skupnost in posameznika. V Sloveniji, kjer ni prav močne tradicije uporov, hitrih in učinkovitih odzivov na krčenje pravic in bojev za pravice človeka in državljana (seveda jih je nekaj tudi bilo, npr. stavka železničarjev na Zaloški cesti v Ljubljani leta 1920), živimo v nekakšnem podaljšanem starorežimskem sistemu. Republika na papirju, monarhija v glavah. Tudi mene so na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem odpustili na enak neargumentiran način: iz poslovnih razlogov, ki jih seveda v realnem dogajanju ni mogoče utemeljiti - zgolj s prazno retoriko in lažmi v raznih ugovorih na tožbe. Ker ima človek s svojim delom v neoliberalnih glavah tako nizko ceno, se to lahko dogaja.