Super 8

za

Bližnje srečanje z žrelom.

Otroci v mali ameriški vukojebini sklenejo, da bodo poleti, med počitnicami, posneli film - grozljivko, malo zombiado. Radi bi jo poslali na festival filmov, posnetih s super-osmičko. Majhni so, nimajo denarja - le cinefilsko slo. Vse prinesejo sami, kostume, rekvizite & make-up. To, kar snemajo, ni ravno Noč živih mrtvecev - film namreč vključuje tudi nežne, romantične trenutke, recimo ljubezenski prizor, ki diši po Casablanci.

Toda: kje naj posnamejo ta prizor, da bo izgledal dovolj kredibilno, dovolj prestižno, dovolj resno? Kje naj ga posnamejo, da bo imel tudi produkcijsko vrednost? Kaj storiti, da film izgleda kot film, ko nimaš denarja? In že dobijo idejo: prizor posnemimo na železniški postaji, in to v trenutku, ko bo mimo bušnil vlak! Postavijo se na postajo, namestijo kamero - in čakajo. Vlak - vojaški, s tajnim tovorom - res pripelje, toda še preden pripelje do postaje, eksplodira. Pok, ogenj, destrukcija, kaos, apokalipsa. Vagoni letijo na vse strani. Vau! Njihova super 8 grozljivka je dobila superprodukcijsko vrednost. Vsak cinefil, ki hoče postati cineast, dobi tu neprecenljiv nasvet: če se postaviš na pravo mesto, pride tudi film! Samo na pravo mesto se moraš postaviti, pa se film snema sam! Prizor, ki ga dobijo, prileti iz filmov katastrofe, ki so bili v sedemdesetih tako popularni kot filmi Stevena Spielberga, iz katerih prileti vse ostalo - malo zakotno mesto, idilično poletje, zvedavi otroci (Joel Courtney, Riley Griffiths, Elle Fanning itd.), ki so prepuščeni sami sebi, hektična adolescenca, zorenje pod stresom, starši, ki jih grabijo negotovost, napetost in tesnoba, nostalgija po nostalgiji, vojska, ki zaplombira mesto, in bližnje srečanje tretje vrste s pošastjo, strogo zaupnim cloverfieldskim osmim potnikom, ki skoči z vlaka in ki izgleda kot kombinacija žrela in itija - in ki se hoče vrniti domov. Problem je v tem, da se ne more, ker je že doma. Njegov dom je tu, v Ameriki. Super 8 se namreč dogaja leta 1979, ko so se zapirala sedemdeseta, zlata doba revolta in cinefilije, in ko so začela počasi vstajati osemdeseta, ko so torej začele vstajati pošasti: Ronald Reagan, ekonomski liberalizem, nesreče pri delu. Ironično, film se začne prav z nesrečo pri delu - z nesrečo v tovarni. V tovarni, pri delu, se smrtno ponesreči mati enega izmed otrok, ki bodo snemali film. V osemdesetih, pod Reaganom, se bo finančni sektor osvobodil in osamosvojil, prevzel bo glavno vlogo, podredil si bo realni sektor, gospodarstvo, tovarne, žrl bo dobičke realnega sektorja, za sabo puščal ekonomske in socialne katastrofe, pustošil mala mesta, se napihnil, počil in svet - vsaj zahodni svet - potegnil v najhujšo finančno in gospodarsko krizo po II. svetovni vojni. Nesreča pri delu, s katero se film začne, je signal, da je pošast že v mestu in da išče le še svojo metaforo.