Vzpon planeta opic

Ali svoboda ali kapital.

V Ukrajini bodo osvobodili medvede - po novem ne bodo več smeli biti atrakcije restavracij. V Španiji so pred nekaj leti osvobodili opice - po novem ne smejo več biti cirkuške atrakcije. Kar je logično: v cirkus sodijo ljudje. Opice so se razvile iz ljudi, ne pa ljudje iz opic - to ve vsakdo, ki je videl Planet opic (1968), kultni epos, v katerem ameriški astronavt George Taylor (Charlton Heston) zgroženo ugotovi, da je skrivnostni, retardirani, opustošeni, zastrupljeni, navidez zapuščeni planet, na katerem je pristal, v resnici Zemlja. Za hip si predstavljajte, da ste astronavt, da vas izstrelijo v vesolje, da 2.000 let blodite po galaksijah, da se po malem izgubite in da potem leta 3978 pristanete na neznanem planetu, na katerem govorijo angleško, na katerem dan traja 24 ur in na katerem se opice obnašajo kot ljudje: koliko časa bi potrebovali, da bi pogruntali, da ste pristali na Zemlji? Verjetno bi to pogruntali avtomatično. Toda leta 1968 so bili ljudje širom sveta šokirani, ko je Taylor ugotovil, da je na Zemlji. Taylor na koncu zagleda zgornji del Kipa svobode, ki še štrli iz Zemlje - Planeta opic. Razvoj na Zemlji se je zavrtel nazaj, tako da vladajo opice. Anti-Darwin: ni se človek razvil iz opice, ampak se je opica razvila iz človeka. Evolucijski horror! Opice imajo dušo, ljudje ne.

Hladna vojna je mutirala v atomsko vojno, atomska vojna pa je povzročila atomsko apokalipso, ki je opustošila planet in na oblast pripeljala opice. Taylor, zadnji up človeštva, na koncu krikne: »Vi manijaki! Vse ste zajebali! Bodite prekleti! Pojdite k vragu!« Opustošenje je produkt človeške norosti, človeške skorumpiranosti. Sam film, posnet v času najhujše brutalizacije Amerike (vietnamska vojna, nemiri, atentati, študentski protesti), je svaril pred hladnovojno nuklearno tekmo, pred nuklearno katastrofo, pred vojno, pred totalno dehumanizacijo in degeneracijo človeštva. Planet opic je bil alegorija hladne in vietnamske vojne, obenem pa tudi rasne vojne, ali bolje rečeno - tedanjega črnskega boja za državljanske pravice. Film je »naravno« stanje obrnil na glavo: belce je postavil v vlogo črncev, črnce pa v vlogo belcev. Belci - astronavti, ki pristanejo na Zemlji - postanejo sužnji opic, žrtve rasne diskriminacije. Opice jih segregirajo, mučijo, uklenejo in zaprejo v kletke - celo kastrirati jih hočejo. In belci se potem borijo za državljanske pravice, za desegregacijo, za enakost pred zakonom in podobne reči.

Planet opic je bil huronski hit (ne sicer pri Črnih panterjih), tako da je dobil mnoga nadaljevanja (Skrivnost Planeta opic, Pobeg s Planeta opic, Upor sužnjev, Bitka za Planet opic), dve TV seriji, igrano in animirano, kopico licenčnih izdelkov in mnogo let kasneje rimejk (via Tim Burton). Zdaj je dobil še reboot. Vzpon planeta opic, alegorija spodletelosti »postrasne« Amerike, pokaže, kako se je vse skupaj začelo - kako je Zemlja postala Planet opic, kako je človek postal opica in kako je opica postala človek, kako so torej Zemlji zavladale opice. Film navija za opice. Tudi vi boste. Ne brez razloga: ljudje so imeli svojo priložnost. Niso je izkoristili. Zdaj so na vrsti opice. Dajte jim priložnost, pa bodo pokazale, da so višja oblika človeka, »superiorna rasa«. Problem je le v tem, zakaj bi hotel kdo postati človek? Vse se začne s posegom v Naravo - z genetskim eksperimentom, ki spodleti. Will Rodman (James Franco), genetski inženir, uslužbenec sanfranciške korporacije Gen-Sys, izdela prelomno, magično zdravilo, s katerim bi bilo mogoče zdraviti Alzheimerja - testira ga na opici, ki se ji IQ naglo dvigne. Vse je navidez pod kontrolo. Toda ko opica postane mati, se ji zmeša. Rodman dobi ukaz, naj »uspava« vse opice, kar potem tudi stori - le novorojenko, opremljeno z materinimi »mutiranimi« geni in imenovano Caesar (digitalizirani Andy Serkis), ilegalno odnese domov, k očetu (John Lithgow), žrtvi Alzheimerja. Caesar začne hitro kazati znake genialnosti - hitro se razvija, hitro se uči, hitro šahira, hitro se humanizira, toda ko postane preveč agresiven, pristane v azilu za »zavržene« opice (Maurice, Rocket, Buck ipd.), kjer kmalu postane njihov Che. Ko se opice divje spopadejo s policijsko konjenico, postane namreč dokončno jasno, da so opice uporniška, protestna, disidentska množica, da so torej subjekt revolucije, enragés, zrevoltiranci, ali kot bi rekel Stéphane Hessel, indignés. Dovolj imajo suženjstva, poniževanja, izkoriščanja, zlorabljanja, mučenja, manipuliranja, nategovanja - suženjstvo, poniževanje, izkoriščanje, zlorabljanje, mučenje, manipuliranje in nategovanje prenašajo slabše kot ljudje. Opice storijo to, kar bi morali storiti ljudje: uprejo se kršitvam pravic, korporativnemu pohlepu, logiki profita in aroganci kapitala, ki jih uteleša genetski inženiring. Še več: opice porušijo mit o enotnosti svobode in kapitala - svoboda ni združljiva s kapitalističnim statusom quo, s korporativnim pohlepom, logiko profita in aroganco kapitala. Ali svoboda ali kapital.