Varčno osvetljeno globalno segrevanje

Vse večja zaskrbljenost zaradi podnebnih sprememb je pripomogla, da so v številnih državah - med drugim v Braziliji, Avstraliji, Združenih državah Amerike in članicah Evropske unije - po letu 2000 sprejeli zakone, s katerimi so prepovedali ali vsaj zelo omejili dostopnost do klasičnih žarnic. Namen je bil razumljiv: če bi vsi na svetu večino žarnic zamenjali za varčnejše kompaktne fluorescenčne sijalke (CFL), bi prihranili 3,5 odstotka vse elektrike oziroma odstotek našega izpusta ogljikovega dioksida.

Razprava je dobila svež zagon zaradi zadnjega poskusa republikancev v ameriškem kongresu, da bi preprečili prepoved klasičnih žarnic. Številni priznavajo, da je predlog oživel zaradi ljudi, ki zagrizeno in trmasto zanikajo podnebne spremembe. Vseeno si je vredno natančneje pogledati domnevo, da so prepovedi najboljši način za boj proti globalnemu segrevanju.

Nekaj naj bo jasno: res se moramo lotiti podnebnih sprememb. Vendar to ne pomeni, da bi morali preprosto zmanjšati vse vrste izpusta. Fosilna goriva imajo tudi svoje pomembne prednosti in te bi morali primerjati s stroški.

Davek na ogljikov izpust bi moral biti enak škodi. Najnatančnejša ocena je okoli sedem dolarjev na tono ogljikovega dioksida oziroma 0,015 evra na liter bencina. Večina razvitih držav že ima dajatev v takšnem znesku (veliko pa v precej višjem) na elektriko in fosilna goriva, vendar ta vključuje tudi stroške za onesnaževanje zraka in negotovost preskrbe.

Varčne žarnice so ob nakupu sicer dražje, vendar so v svoji življenjski dobi navsezadnje cenejše, saj porabijo precej manj energije (razlika je še večja, če upoštevamo tudi strošek zaradi ogljikovega dioksida, ki je vključen v dajatve za elektriko). Če bi torej gledali samo na stroške in koristi, se zdi pametno, da bi ljudje klasične žarnice nadomestili z novo, bolj zeleno tehnologijo.

Prav to je tista veličastnost tehnoloških rešitev v boju proti podnebnim spremembam: če je druga možnost cenejša, jo bodo ljudje začeli uporabljati. Moje gospodinjstvo uporablja varčne žarnice in vesel sem, ker vem, da zato izpuščam manj ogljikovega dioksida in porabim manj denarja.

Zakaj je zato sploh treba prepovedati stare žarnice? Strošek v denarju je samo en dejavnik. Številnim ljudem je nadležno, ker se morajo varčne žarnice najprej »ogreti«. Nekateri menijo, da oddajajo »čudno« svetlobo. Ali pa jih skrbi, da se širi strupeno živo srebro, če se razbijejo. Varčne žarnice pri nekaterih ljudeh sprožijo epileptični napad in povzročajo migrene.

Omejevanje dostopa do “napačnih” žarnic in zunanjih grelcev ni prava pot. Težave z globalnim segrevanjem bomo rešili le, če bomo poskrbeli, da bodo alternativne tehnologije boljše od sedanjih možnosti.

Dejavnik je tudi začetni strošek, zlasti za ljudi z manj denarja. In kjer luči ne uporabljajo pogosto, cenejša klasična žarnica na koncu vseeno stane manj kot varčnejša alternativa.

Morda menite, da bi se ljudje morali sami odločiti, kakšno žarnico bodo izbrali. A zagovorniki postopnega ukinjanja starih žarnic trdijo, da so oni pametnejši. Kot se je pred nedavnim izrazil ameriški minister za energijo Steven Chu: »Ukinjamo možnost izbire, zaradi katere ljudje mečejo proč svoj denar.«

Če zanemarimo preostale pomisleke ob takšnem stališču, se njegova spornost dejansko skriva v domnevi, da vse klasične žarnice povzročijo za sedem dolarjev stroškov na tono izpuščenega ogljikovega dioksida. S tem se zagotovo ne strinjajo tisti, ki imajo zaradi novih žarnic migrene in epileptične napade, pa tisti, ki jih resno skrbi živo srebro, niti tisti, ki imajo klasične žarnice raje iz drugih razlogov.

Zadrego bi morali rešiti tako, da bi se osredotočili na izboljšanje tehnologije - da bodo žarnice varnejše, svetlejše, se hitreje ogrele in privarčevale še več energije, s tem pa se bo tudi več ljudi odločilo za zamenjavo.

A politiki niso skušali prepovedati le žarnic. Poslanci EU so prepričljivo glasovali tudi za prepoved zunanjih grelcev, saj naj bi bili razkošje, ki si ga planet ne more privoščiti, kot se je izrazil eden od poslancev.

Kdo odloča, kaj je razkošje? In kje se to konča? Bi morali prepovedati klimatske naprave in satelitske krožnike, saj se mnogim ljudem zdijo nepotrebno razkošje? Bi morali prepovedati zasebne avte, če je na voljo javni prevoz, s katerim se s točke A na točko B pripeljemo z manjšim izpustom ogljikovega dioksida?

Pametno je razmisliti o strošku ogljikovega dioksida (ob upoštevanju drugih dejavnikov) v ceni, ki jo plačamo, da se vozimo s svojim avtom in ogrevamo teraso; a če postopno ukinjanje ne poteka tako hitro, kot bi si želeli zakonodajalci, prepoved ni ustrezna rešitev.

Do dejanskega zmanjšanja ogljikovega izpusta bo prišlo le, če se bo zaradi boljše tehnologije posamezniku in podjetjem splačalo spremeniti svoje navade. Varčne žarnice in drugi dosežki so dober začetek, vendar bo treba premagati še velike tehnološke ovire, preden bodo fosilna goriva na splošno manj zanimiva od do okolja prijaznejših rešitev.

In veliko politikov tega ne razume. Države veliko preveč govorijo o razmeroma visokem davku na ogljikov izpust in se daleč premalo posvečajo temu, da bi spodbudile raziskave in razvoj, s katerimi bi odkrili nujno potrebne prelomne rešitve.

Omejevanje dostopa do »napačnih« žarnic in zunanjih grelcev ni prava pot. Težave z globalnim segrevanjem bomo rešili le, če bomo poskrbeli, da bodo alternativne tehnologije boljše od sedanjih možnosti. Takrat se bodo ljudje povsod po svetu odločili, da jih bodo tudi uporabljali.